MLADINA 2020 - Položaj mladih v Sloveniji

432 v službo, so mi rekli, naj pokažem, kaj znam, in ker so bili očitno zadovoljni, sem ostal do danes. Najprej je bilo sicer težko, vendar mi zdaj že gre. Lahko rečem, da sem skoraj že samostojen pri delu. Na tej firmi delam že skoraj te- den dni. Pogodbe sicer še nimam, a so rekli, da me bodo s 1. 1. redno zaposlili.« Delo ga zelo veseli, predvsem zaradi finančne neodvisnosti, pa tudi zara­ di vključenosti v širše socialno dogajanje ter vsakodnevno rutino, ki mu daje občutek urejenosti dneva: »Vstajam okoli osmih in dan začnem s tradicionalnim slovenskim zajtrkom. Seveda se prej stuširam in uredim vse zadeve, ki so povezane s higieno. S punco spijeva kavo in se pogovoriva, kako in kaj bova čez dan. Potem ure- dim še kakšno stvar, pomagam otrokoma okrog šole, potem pa v službo. Z delom začnem popoldan, delam pa približno šest ali sedem ur vsak dan. Do- mov pridem običajno okoli enajstih in moja mama me čaka z večerjo. /…/ Punca sicer odlično kuha, ampak hrana, ki jo pripravi moja mama, je neka- ko boljša. Mama kuha bolj tradicionalne romske stvari, enostavne jedi. Kuha na primer fusuj (vrsta fižolove enolončnice, pasulj), sarme, sirove pite in podobno. Punca pa kuha bolj specialne jedi, kot so na primer njoki v sme- tanovi omaki. Okej, to sicer ni nekaj posebnega, ampak pri nas Romih ne boš našel na vsakem krožniku njokov v smetanovi omaki.« Gospodinjstvo, ki si ga deli s punco čez vikend, po njegovih besedah funkcionira odlično. Finančne in gospodinjske obveznosti si delita in vsak se trudi prispevati po svojih najboljših močeh. Delita si tudi skrb za otroke, katerih biološki oče ni del njunega gospodinjstva. Benjamin pra­ vi, da sta ga otroka dobro sprejela in da je njihov odnos dober: »Otroka sicer imata svojega očeta, vendar se z njima dobro razumem. Po- magam jima, skušam jima biti prijatelj in ju usmerjati na pravo pot, stran od problemov in nasilja. /…/ Vesta pa tudi že, kaj je diskriminacija, o kateri sva se pogovarjala malo prej. Že mala dva vesta, kako je, če komu rečeš ci- gan. To sta na primer opazila pri meni. Enkrat smo se sprehajali po parku, vsi so se obračali za nami, češ kaj pa je to, rasno mešana družina … in nekdo je zakričal: 'Cigo!' … Seveda nisem rekel nič, kaj naj rečem, če pa sem bil z družino. Nisem hotel delati problemov. Otroka pa sta opazila, da me je pri- zadelo, naenkrat sem se zaprl vase, opazila sta, da mi ni všeč, če mi nekdo