MLADINA 2020 - Položaj mladih v Sloveniji

236 paniko, populizem, konfliktno različnost, nestrpnost, ksenofobijo, kul­ turno distanco, integracijski razkorak itn.? Njuna percepcija izključno skozi varnostno perspektivo odpira (vsaj) dvoje negativnih posledic. Na eni strani so to socialna marginalizacija oz. izključenost posameznikov, ki so izpostavljeni ekstremističnim idejam, kot tudi nelagodje v pluralno raznolikem okolju. Na drugi strani pa so to ksenofobija, diskriminacija, islamofobija, »moralna panika«, nezaupanje in s tem povezana polariza­ cija družbe. V raziskavi Mladina 2020 smo poleg pripravljenosti za oziroma dejanske udeležbe v nasilnih protestih ter ekstremističnih skupinah (glej grafi­ kon o repertoarju participacije mladih) pogledali tudi ekstremistične in radikalistične tendence mladih. Najbolj ekstremistično trditev, ki sovpa­ da s pogledi desnega nasilnega ekstremizma (glej Botticher, 2017), da je nasilje edini način, ki omogoča uvajanje družbenih sprememb, so anke­ tiranci v največji meri kategorično zavrnili (49,5 %). Pri tem je potrebno izpostaviti tudi, da je kakršnegakoli oprijemljivejšega odobravanja te trditve za drobec, natančneje okoli 5 %. Podobno, a vendarle v nekoliko manjši meri odklonilni so bili do nekoliko manj eksplicitne trditve, da je nasilje pot do izboljšanja sveta, kar je še vedno zelo blizu desnemu nasil­ nemu ekstremizmu (prav tam). Do trditve, da je podpiranje skupin, ki izvajajo nasilje za izboljšanje sveta, sprejemljivo, je bilo absolutno odklo­ nilnih dobrih 40 %, vsaj delno mero strinjanja s to trditvijo pa je bilo za­ znati pri dobri desetini anketirancev. Do občasne rabe nasilja za obvaro­ vanje svojih vrednot in osebnih ter verskih prepričanj, kar še vedno posega na polje (desnega) nasilnega ekstremizma, je nadalje kategorično odklonilna zgolj še slaba tretjina vprašanih, pri čemer je takih, ki kažejo vsaj določeno mero odobravanja te trditve, že okoli petina anketiranih. Največja stopnja odobravanja rabe nasilja pa se kaže pri trditvi, da je za boj proti stvarem, ki so nepravične, izjemoma mogoče uporabiti nasilje, kar je najbližje pojmovanju levega (nasilnega) radikalizma. Ta je nekako tudi najmehkejši pri rabi nasilja in nasilje tudi razume kot izredno sredstvo, ki je sicer nesprejemljivo (prav tam). Slabih 30 % anketirancev absolutno zavrača ta pogled, medtem ko po drugi strani že četrtina vsaj delno odobrava tak način radikalnega delovanja.