MLADINA 2020 - Položaj mladih v Sloveniji

Bivanjske in stanovanjske razmere  183 Večina mladih ostaja v svojem prvotnem bivanjskem okolju, kjer so pre­ živeli večino svojega časa, pri čemer prihaja zgolj do majhnih popravkov pri prehodu v naslednje življenjsko obdobje, kot je npr. prehod iz srednje šole v višjo (manjši delež [cca 4%] se jih je pri tem preselilo v večje mes­ to). Podatki o močni navezanosti mladih na »domače« bivalno okolje se dopolnjujejo s podatki o nizki pripravljenosti starejših skupin mladih na notranjo in mednarodno mobilnost. Pri tem preseneča zlasti dejstvo, da s starostjo upada pripravljenost mladih na selitve. Npr. pri vprašanju o pripravljenosti trajne selitve v drugo evropsko državo ob ugodnih pogo­ jih je 86,1 % mladih v starostni skupini 15–18 let navedlo pripravljenost za selitev, v skupini 19–24 let je ta delež 85,7 % in v skupini 25–29 let 74,7 %. Še bolj pomenljiv je podatek o želji po selitvi v tujino za daljše obdobje, kjer je 23,7 % mladih v skupini 15–18 let navedlo pritrdilni od­ govor, v skupini 19–24 let je ta delež 21,4 %, v skupini 25–29 let pa zgolj 13,9 %. Podobno upadanje pripravljenosti na selitev mladih se opaža tudi pri vprašanjih o selitvi v drug kraj v Sloveniji in pripravljenosti na opra­ vljanje dela izobraževanja v tujini. Zdi se, da imajo mlajše starostne sku­ pine večja pričakovanja glede selitev, dela in izobraževanja v tujini, saj pri starejših skupinah mladih upada pripravljenost na opravljanje tovr­ stnih aktivnosti v tujini. Omeniti velja, da je v primerjavi s prejšnjimi obdobji prišlo do majhnih sprememb v smeri večje selitvene mobilnosti v smeri večjih mest, vendar ti deleži niso tako izraziti, da bi lahko identificirali jasen trend spreminja­ nja obstoječih vzorcev bivanja mladih. Močna navezanost na družinsko okolje in postopno – glede na naraščanje starosti – upadanje želje po seli­ tvi v tujino ali drug kraj v Sloveniji se še vedno močno povezujeta s feno­ menomLAT faze oz. poznega prehoda iz prvega družinskega okolja v biva­ nje, ki temelji na ekonomski in psihosocialni odvisnosti od staršev. S starostjo sicer prihaja do upada stalnega bivanja pri starših, kar kaže na postopne trende osamosvajanja mladih (85,3 %mladih v starostni skupi­ ni 15–18 let navaja, da stalno živi pri starših, v skupini 19–24 let je ta delež 65,4% in v skupini 25–29 let 44,5%), vendar je vpetost mladih v družinske sisteme opore (npr. pričakovana pomoč staršev pri reševanju različnih problematik) še vedno tako očitna, da ne moremo govoriti o radikalnem upadanju tega trenda. Kljub postopnemu osamosvajanju lahko potrdimo,