Šele v zadnjih letih sem začela razumeti sama sebe in kako deluje moj um. Nikoli nisem vedela, da je moja sramežljivost, ko sem bila mlajša, izvirala iz težav s socialno tesnobnostjo, ali pa da je moja fiksacija za dober uspeh v šoli ter panika, če sem dobila oceno, ki je bila nižja od odlične, mehanizem obvladovanja drugih zadev, s katerimi bi se morala soočiti. Nič od tega ni bilo obravnavano ali naslovljeno kot tako v moji zgodnji mladosti.

Šele po letih samostojnega dela ugotavljam, zakaj je bilo ignoraranje teh vprašanj tako problematično. Namesto tega so me leta in leta hvalili, da sem tako pridna in delovna učenka, ki se osredotoča samo na šolo. Takšnih zgodb je še nešteto, kar je točno moja poanta. Že leta se spopadam s težavami z duševnim zdravjem, a prej nisem razmišljala ali vedela, kako te težave sploh prepoznati.

Šola si je prizadevala za učenje o telesnih težavah, ob tem je bilo povsem sprejemljivo, če je nekdo izkoristil svoje slabo fizično počutje kot izgovor za neprimerno vedenje ali neopravljene domače naloge. Če pa so bili sošolci hiperaktivni ali so se grdo vedli brez vidnih težav, je to vedno vodilo v kazen, namesto identifikacijo in soočanje s težavo ter s kriki za pomoč tega otroka.

Ravno to pa je tudi problem naše družbe. Saj smo sočutni, ko nekdo reče, da ima težave z duševnim zdravjem, vendar nihče v resnici ne nudi orodij za prepoznavanje teh težav v mladih letih, kar bi omogočilo zgodnejše odkrivanje in sposobnost spopadanja z njimi v dovolj zgodnji fazi. Na podlagi tega se sprašujem, zakaj je duševno zdravje še vedno manj priznano in ostaja stigmatizirano, v primerjavi s telesnim zdravjem?

Čeprav za to obstajajo očitni zgodovinski razlogi, povezani z dejstvom, da je duševno zdravje šele pred kratkim dobilo »priznanje«, ki si ga zasluži (dejstvo, ki je samo po sebi precej zgovorno), še vedno živimo v svetu, v katerem ljudje težko spregovorijo o njihovih duševnih težavah. Ko pa o tem spregovorijo, so pogosto označeni in izločeni kot izjeme, medtem ko se v resnici veliko ljudi bori z njihovim duševnim zdravjem.

Toda kako je to mogoče popraviti? Kako lahko prekinemo krog stigmatiziranja duševnih težav? Po mojem mnenju je vse bolj pomembno, da šole uvajajo predavanja in seminarje, ki bodo obravnavali vprašanja duševnega zdravja in otrokom nudijo orodja za prepoznavanje tega, da se sami, ali nekdo, ki ga imajo radi, bori z duševno boleznijo. Na taki podlagi se bodo lahko pogovorili z odraslo osebo, ki ji lahko zaupajo.

Odgovornost te odrasle osebe bo potem, da temu otroku pomaga, ali pa ga usmeri k nekomu, ki mu lahko pomaga, če za to sama ni usposobljena. Uvajanje znanja o duševnem zdravju v mladosti bo otrokom in mladim omogočilo spoznati svoje težave in dejstvo, da v tem, kar čutijo, niso sami. Ker v večini šol to še ni tako, saj se bolj osredotočajo na usklajeno vedenje vseh, je odgovornost staršev, da raziščejo, zakaj se njihov otrok slabo vede ali pa je morda preveč sramežljiv in plašen, da bi z njimi spregovoril o svojih težavah.

Prav tako mislim, da je šolska svetovalna služba ključnega pomena za otroke v mladosti, pa tudi za najstnike. Šolski svetovalci lahko posvetijo posebno pozornost težavam, s katerimi se otroci soočajo, da bodo lahko prepoznali, da je hiperaktivnost bolj evfemizem za motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD – attention deficit hiper disorder), izostajanje od pouka pa znak težav iz domačega okolja, depresije ali ustrahovanja sovrstnikov; da težave z branjem niso znak, da je otrok počasen, temveč je to otrok, ki se bori z disleksijo, in da izbirčnost pri jedi ni le razvajenost otroka, pač pa lahko pomeni že nastajajočo prehranska motnja.

Na podlagi tega moj cij ni legitimizirati ali opravičevati vedenja kogar koli z duševnim zdravjem, niti ne trdim, da se vsak otrok, ki je na primer sramežljiv, spopada s tesnobo. Pojasnjujem le, da je naloga starejših generacij, predvsem strokovnjakov, da prepoznajo, kaj je problem in kaj ni, zato bi bilo tako pomembno, da bi imeli otroci in mladi do njih dostop in omogočen odkrit stik in pogovor.

Če je mogoče narediti to strukturno spremembo v šolskih sistemih in odnosih med odraslimi in otroci, je mogoče, da se otroci dovolj izobrazijo, da ne bodo dodatno »hranili« svojih težav in se bodo raje poskušali z njimi soočiti prej, da ne bodo dosegli prelomne točke v njihovih kasnejših letih. To bo lahko prispevalo tudi k destigmatizaciji duševnega zdravja, saj bo pokazalo, da se tega ni treba sramovati – navsezadnje se nihče ne sramuje povedati, da ima gripo, zakaj bi torej bilo drugače s priznanjem duševne težave?

UNICEF-ova ambasadorka mladih Katarina, 20 let

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč UNICEF-a Slovenija.