Sem Emilie François. Stara sem 18 let in prihajam iz Belgije. Ravno sem se vrnila domov iz Slovenije, kjer sem bila na izmenjavi na Zavodu Nefiks, Mladinski center Vič, v okviru Evropske solidarnostne enote. Ob zaključku projekta so me prosili, naj napišem prispevek o preživetem času v Sloveniji. Želela sem povzeti vse, kar sem doživela v teh osmih mesecih, a se je zgodilo toliko stvari, da bi z opisovanjem vseh aktivnosti bistvo moje izmenjave izgubilo svoj pomen.

Namesto tega sem se odločila, da se vrnem na začetek in se vprašam: Zakaj sem se sploh odločila, da grem? Hkrati pa sem se želela pogovoriti tudi s svojim malim jazom, ki ni imel pojma, kam naj gre po zaključku šolanja in ga je ob misli, da se mora odločiti, zgrabila panika.

»Draga mala Emilie,

minilo je osem mesecev, odkar si odšla. Zaključila si izmenjavo v Sloveniji in ob tem dozorela. Spomnim se strahu in panike pred neznanim. Nisi vedela, kaj te čaka, nisi imela jasnega načrta, imela si pa gorečo željo, da bi odšla in odkrivala življenje. Iskala si nekaj, kar bi v tebi vzbudilo strast in bilo v sozvočju s teboj. Nekaj, kar bi v tebi vzbudilo nova čustva in občutke.

Sanjala si o letu premora, o drugačnem letu, polnem presenečenj, veselja in učenja. Sanjala si o spoznavanju zanimivih ljudi, novih kulturnih doživetjih in izpopolnjevanju angleščine. Sanjala si o svobodi in neodvisnosti, vendar te je bilo strah, da boš tam nekje ostala sama in brez podpore.

Rečem ti lahko samo: nikoli se ne odpovej svojim sanjam. Tudi če te prešine želja, da bi opustila vse svoje sanje in se vpisala na najbližjo univerzo, ne stori tega. Upaj, išči naprej in našla boš, kar iščeš.

V Sloveniji sem se spremenila. Izginil je nenehen pritisk, da moram biti vedno najboljša, izginili so tudi vsi moji dvomi. Vračam se, drugačna. Spoznala sem, kdo sem.

Napisala ti bom, kaj vse lahko doživiš na izmenjavi, tako da lahko takoj začneš sanjariti o tem. Svojo izmenjavo sem doživljala, kot da bi budna sanjala. A vse to sem zares doživela v zadnjih osmih mesecih.
Odšla boš za eno leto v Slovenijo na izmenjavo Evropske solidarnostne enote. Kot prostovoljka boš postale del ekipe Mladinskega centra Vič.

Sodelovala boš tudi pri projektih Zavoda Nefiks, organizacije, ki te bo gostila. Ves čas in tudi še nekaj časa po zaključku projekta te bodo podpirali in spremljali. Znašla se boš v majhnem kokonu, kjer se boš počutila kot doma. Tvoja koordinatorka bo bdela nad teboj, kot da si njena lastna hči, in ti ves čas dajala občutek varnosti. Umirila se boš, ne boš več ves čas bezljala naokoli.

Spoznala boš otroke, ki se te bodo dotaknili. Počasi boš odkrivala svoje poslanstvo. S pomočjo mentorice pa boš spoznavala in razvijala svoje kompetence.

Veliko novih ljudi ti bo prišlo naproti. S sostanovalko iz Italije bosta sodelovali pri skupnem projektu. Tako različni si bosta, da nihče ne bo verjel, da bosta postali prijateljici. Sčasoma bo postala ena tvojih najpomembnejših oseb v projektu, tvoja zaupnica, moralna opora in soavanturistka. Spoznala boš tudi ostale prostovoljce in prostovoljke, verjetno bodo starejši od tebe, a bodo postali tvoja druga družina. Z njimi boš potovala, odkrivala Slovenijo in svet okoli sebe. Podučili te bodo o življenju, s teboj bodo delili izkušnje in te vzpodbujali k preseganju same sebe. Počutila se boš ljubljeno in kot da bi bila doma.

Nekateri od njih bodo postali tvoji prijatelji za vse življenje. Starostna razlika ne bo več pomembna in veselila se boš ponovnih srečanj, kjer boš lahko z njimi delila še več svojih doživetij. In spoznala boš nekoga, ki mu bo uspelo odstraniti kamen iz tvojega srca. Prvič v življenju boš doživela ljubezensko zgodbo, ki se, upam, šele začenja.

V tem letu, preživetem stran od doma, se boš naučila marsikaj novega o sebi. Veliko boš potovala in medtem, ko se boš predajala različnim pustolovščinam, boš spoznavala okolico. Pohodi, ki si jih v otroštvu sovražila, bodo postali tvoja strast. Z njimi si boš napolnila baterije in se čudila lepotam narave. Spoznala boš, da nisi samotarka in da s tem ni nič narobe in da si sposobna vsega, če le imaš dovolj motivacije.

In ko bo konec potovanja, ko se bo treba posloviti od tega poglavja življenja, boš spoznala, kako zelo si uživala in kako težko se je vrniti domov. Zahvalila se boš vsem, ki so ti to omogočili in se vrnila domov s srcem in mislimi, polnih spominov, ki jih boš z veseljem delila naprej. Domov se boš vrnila z novim ciljem: pomagati tistim, ki si želijo podobne izkušnje z namenom, da bi našli svojo pot.

Zapomni si, vse je mogoče, če le obstaja upanje.

Emilie, tvoj bodoči jaz.«

Vir: Dear little Emily