Priložnost, da je njihov glas slišan, smo podelili mladim štajerskega konca, ki so kritično opozorili na številne problematike, s katerimi se soočajo.

Da je mladina v Sloveniji pasivna, že nekaj časa ne drži (več), kar dokazuje angažiranje mladih na slovenskem političnem področju, pa tudi v borbi za globalne in nacionalne teme kot so okolje, delavske pravice, pravično študentsko delo, urejen status študenta in podobno.

Pa vendar med številnimi glasovi in pomembnimi temami na površje pogosto ne pridejo tiste, na videz manjše in manj pomembne, ki pa še kako neposredno zadevajo življenje mladih v njihovem lokalnem okolju.

1. Pomanjkanje delovnih mest v določenih sektorjih

Tokrat smo priložnost, da izrazijo problematike svoje regije in lokalnega območja ter možnost, da so slišani, ponudili mladim štajerskega konca. Z menoj se je pogovarjalo več mladih posameznikov različnih starosti, interesov in statusov, vse od dijakov, ki so komaj prestopili prag srednje šole, pa do maturantov, brucov, izkušenih študentov in mladih odraslih, ki se trenutno soočajo s procesom osamosvajanja. Kaj so povedali in na kaj opozarjajo?

»Sama opažam, da smo številni mladi Podravske regije šli študirat v Ljubljano na področja kot so kemija, biokemija, farmacija, laboratorijska biomedicina in podobno, nato pa smo ugotovili, da skoraj nobenega poklica s teh smeri ne bomo našli v svojem domačem okolišu. Vsaj ne takega poklica, ki bi si ga s svojo izobrazbo želeli opravljati. Tako smo prisiljeni, da iztrgamo svoje korenine in jih v celoti preselimo v Ljubljano, kjer pa v teh poklicih obstaja precej velika konkurenca, kar pomeni, da nam ostaja le še selitev v tujino,« opozarja Sara, ki končuje študij farmacije, pri čemer je njena želja predvsem delo v podjetju Lek.

Pritrdijo ji tudi trije drugi študentje, ki ob bližini zaključka študija vse bolj ugotavljajo, da delovnega mesta, primernega njihovi izobrazbi, s plačo, ki bi olajšala osamosvajanje, v svojem lokalnem okolju ne bodo našli. Tako jim preostaneta zgolj dve možnosti – selitev v Ljubljano ali »čez mejo«.

2. (Pre)nizke plače ob vstopu na trg dela

Ta ugotovitev nas pripelje do naslednje problematike, na katero opozori Nejc, študent strojništva, ki mi pokaže nekaj razpisov za prosta delovna mesta v Avstriji in Nemčiji, pri tem pa me še posebej opozori na plačo inženirja začetnika.

»Kot inženir začetnik po koncu študija kmalu ugotoviš, da zate na slovenskem trgu žal ni prostora, saj za podobno delovno mesto le nekaj kilometrov čez mejo dobiš skoraj dvakrat toliko kot pri nas!« pove Nejc in doda, da je taka vsota za mladega človeka, ki ceni svoje znanje in pridobljeno izobrazbo, hkrati pa ta denar v začetnih letih samostojnega življenja še kako potrebuje, ključna.

3. Šepav javni prevoz

Sanja, ki živi v manjšem mestu, 20 minut vožnje oddaljenem od »štajerske prestolnice«, Maribora, pove, s katero problematiko se kot srednješolka na Srednji zdravstveni in kozmetični šoli v Mariboru sooča sama.

»Avtobusni prevozi so tema, ki zagotovo povzroči zavijanje oči pri večini mojih sovrstnikov, saj se neprestano srečujemo s prepolnimi avtobusi, čudnimi voznimi redi, ki sploh niso kompatibilni z našimi urniki, po določeni uri zvečer pa iz svojega podeželskega mesteca z avtobusom sploh ne moremo nikamor,« pojasni, vsi ostali pa razumevajoče prikimamo, saj je neurejen avtobusni prevoz problematika, s katero se, ne glede na to, ali živimo v velikem mestu ali majhni vasici, soočamo skoraj vsi mladi.

4. Bitka za stanovanja

»Ko mi rečeš »mladi« in »problematika«, najprej pomislim na nore cene stanovanj in na to, da si ne predstavljam, kako bom jaz kdaj prišla do stanovanja,« razmišlja Mariborčanka Ana, študentka bibliotekarstva, ki trenutno živi v študentskem domu v Ljubljani. Pove, da kljub temu, da s fantom oba že več let redno delata preko študentskega servisa, njuni obojni prihranki niso dovolj, da bi se lahko podala v najem, kaj šele v nakup stanovanja.

»Cene stanovanj so vratolomne in vsi razpisi za mlade in mlade družine in ne vem kaj vse, vključujejo toliko zahtev, da te ob morebitnem izpolnjevanju dokumentacije zaboli glava. Žal kljub svojemu statusu običajno nisem primeren kandidat za razpise, zato bova pač s fantom prisiljena živeti v hiši skupaj z mojimi starši, vsaj dokler ne uspeva zaslužiti toliko, da si bova lahko sama plačevala najemnino in vse ostale stroške,« še doda, njena stiska pa med mladimi v Podravski regiji, pa tudi širom po Sloveniji ni osamljena. Cene stanovanj v Mariboru namreč niso več daleč od ljubljanskih …

5. Malice med prakso

Urša, študentka fizioterapije iz Maribora opozarja na problematiko, s katero se je soočala v času svojega srednješolskega izobraževanja. »Mladi, ki smo obiskovali srednje šole, smo se vsako leto v času obvezne prakse srečevali s tem, da smo si morali večinoma za obroke poskrbeti sami, saj podjetja oziroma ustanove, v katerih smo prakso opravljali, za to niso poskrbela, šola pa nam v tem času obrokov prav tako ni omogočala,« opozori in se vpraša, ali bi se to dalo kako rešiti – morda z lunch paketi, sistemom »dijaških bonov« ali kaj podobnega?

6. Mladinske organizacije – kaj?

Večina mladih, s katerimi se pogovarjam, kot problem izpostavi tudi svoj občutek, da se za mlade v njihovem lokalnem okolju nihče ne poteguje, kar priča o tem, da delovanja mladinskih organizacij in mladinskega sektorja kot celote ne poznajo dovolj. »V Mariboru vem samo, da obstaja nek MC Pekarna, kaj točno pa oni delajo za mene in mariborske mlade, pa ne vem čisto,« z rameni skomigne Maša, dijakinja 4. letnika Prve gimnazije v Mariboru.

Da dogajanje na področju mladinskega sektorja ni nekaj, kar bi mladi Podravske regije spremljali, ali doživljali kot ključno zase in za razvoj regije, dokazuje tudi to, da prav noben od posameznikov, s katerimi sem se pogovarjala o problemih mladih, ni vedel, da trenutno teče evropsko leto mladih. Oziroma so dejali zgolj, da so to »nekje enkrat nekaj malo o tem slišali« …

7. Mladi, ponos občin?

V pogovoru z mladimi smo se dotaknili tudi odnosa posameznih občin do mladim, pri tem pa smo ugotovili, da se slednji zelo razlikujejo, Ponekod mladi ob svojih šolskih in drugih uspehih dobivajo čestitke, priznanja, darila in celo finančne nagrade, medtem ko se drugod, predvsem v večjih občinah, kot je Maribor, mlade zgolj povabi na prireditev, kjer, kot pove mlada Mariborčanka, dobijo zgolj »list papirja, kekse in bezgov sok«. Mariborčani opozorijo tudi na mariborsko štipendijo, ki ima za pridobitev celo strožje pogoje kot Zoisova štipendija, pri tem pa pokažejo na manjše občine, ki svoje mlade veliko bolj radodarno štipendirajo.

»Nekatere občine se zavedajo, da smo mladi ključni za preživetje neke občine in da je lahko tudi od odnosa občine odvisno, ali bomo tam ostali ali ne. Kot Mariborčanka to svoji občini zelo zamerim. Včasih, ko sem bila v srednji šoli, sem ob priznanju za odličnost dobila še karte za Festival Lent, moji mlajši kolegi ne dobijo niti tega, medtem ko ima najboljša prijateljica, ki živi v eni od podravskih občin, zelo visoko občinsko štipendijo, za vse uspehe pa je dobila še posebne, dodatne nagrade,« še opozori mlada Mariborčanka Elena.

8. (De)centralizacija mladinskega dogajanja in vpliva, več dogajanja in več športa

Sara, moja prva sogovornica, ki trenutno študira v Ljubljani, opozori še, da se ji zdi, da je večina dogajanja za mlade prav v Ljubljani, v času študija pa je dobila tudi občutek, da je v Ljubljani večji tudi vpliv mladih na politične odločitve, na študentske in dijaške organizacije in podobno.

»Ko greš v Ljubljani jest na bone, zagotovo slišiš kak pogovor mladih o tej ali oni peticiji, o volitvah v študentske svete, parlamentarnih volitvah, petkih za prihodnost … Take stvari … Ves čas so neke okrogle mize, neki pogovori s politiki, z evropskimi poslanci … Ko pridem nazaj domov, mladi o teh temah nimajo pojma, oziroma ne vejo, kje bi jih sploh lahko izrazili, saj se pri nas, v podravski regiji na tem področju ne dogaja prav veliko,« pojasnjuje Sara.

Pritrdi tudi Aleš, bruc mariborske Ekonomske in poslovne fakultete, ki prihaja iz Oplotnice: »Želel bi si več povezovalnih brezplačnih dejavnosti za mlade. Študentske in dijaške organizacije dobijo precej denarja, ki ga namenijo organizaciji zabav, tiskanju fakultetnih puloverjev in podobno, le nekaj malega pa se nameni pripravi različnih delavnic, praktičnih izobraževanj, ekskurzij, poslovnih srečanj in podobno. Ne vem, morda to obstaja, pa informacije o tem do mene nikoli ne pridejo, ampak zdi se mi, da je takšnih priložnosti za srečevanje mladih veliko premalo.«

David, študent gospodarskega inženirstva pripomni še, da več priložnosti za mlade podravske regije pogreša tudi na področju športa. »Vsepovsod neke »študentske in dijaške« ponudbe, ki pa so za marsikoga še vedno nedosegljive, Univerza pa organizira le peščico aktivnosti, pri čemer gre večinoma za skupinske športe. Na področju približevanja športa mladim v našem koncu obstaja še veliko potenciala, za zgled si lahko vzamemo že Univerzo v Ljubljani, ki neke športne aktivnosti ponuja znotraj študija.«

Sklep

Mladi podravske regije dokazujejo, da jasno prepoznavajo šibke točke mladinske politike in mladinskega delovanja v svoji okolici, hkrati pa večina ob opisu problematike ponudi tudi konkretne rešitve. Manjka jim le eno – več priložnosti za slišanost!