Najnovejša uprizoritev Ibsenove drame Nora v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) ostaja zvesta izvirnem besedilu, s tem pa še toliko bolj podčrta relevantnost in aktualnost problematike, ki je bila v družbi prisotna že ob koncu 19. stoletja in je prisotna še danes. Nora, žrtev patriarhalnega sistema, ki ga izvajajo in obnavljajo vsi okoli nje, se upre ter zapusti svojega moža in otroke. Kljub temu, da je bila Norina odločitev o odhodu v času, ko je bila drama napisana, bolj kontroverzna kot sedaj, so širše teme o osebni avtonomiji, iskanju sebe in boju proti patriarhalnem sistemu še vedno aktualne, čemur pričajo tudi nove in nove adaptacije Nore.

Glede na izvirno besedilo režiserka Nela Vitošević naredi le eno večjo spremembo. Celotno dogajanje uokviri v Norino spominjanje le tega. Tako je Nora (Ajda Smrekar) kot naslovna junakinja še toliko bolj usrediščena, kar občinstvu omogoči vpogled v njeno notranje dogajanje, ki je seveda povod za njene radikalne odločitve v zunanjem. Smrekarina Nora je prepričljivo večdimenzionalna, notranje razdvojena in trpeča oseba, za osvoboditev katere mora navijate vsak gledalec. Njen mož, Torvald (Matej Puc) je v začetku predstavljen kot vsemogočni patriarh, skozi potek predstave pa se ta fasada briljantno zruši sama na sebe, sploh, ko Nora ugotovi, da ni Torvald niti blizu moralni neoporečnosti, pomanjkanje katere očita drugim. Vrhunec doseže v grobem dialogu med Noro in Torvaldom, kjer Puc postopoma stopnjuje Torvaldovo stisko in uspešno pride do točke živalskega kričanja in razbijanja pohištva. Doktor Rank (Jurij Drevenšek) poskrbi za morbidno humoristične učinke, ko govori o svoji neizogibljivi smrti, Krogstad (Jernej Gašperin) in Kristine (Nina Rakovec) sta tako kot vse ostale osebe dobro počlovečena in prepričljivo odigrana.

Glaven element scenografije (Urša Vidic) je štirikotna soba, kjer se zgodi vse dogajanje. Soba nima sten, le štirje stebri na vsaki stranici nas spominjajo, kje bi morale biti. Scena spominja prav na hišo, kjer bi nastopale lutke na vrvicah, kar je seveda namig na drugi naslov Nore, Hiša lutk. Ko osebe ne v sceni nastopajo, pa ne odidejo z odra, temveč se usedejo zunaj sobe na stole ter opazujejo Noro. Vsa scena je torej zasnovana, da nam sporoči, da je Nora v svojem lastnem domu ujetnica, lutka.

V vrhuncu Norine duševne stiske se predstava spusti v kratko plesno točko, kjer lahko Ajda Smrekar pokaže svojo znanje frantičnega sodobnega plesa. Razen tega, da je segment zelo fotogeničen, pa samemu poteku zgodbe ne prinese ničesar novega ali pomembnega.

Nora je eno izmed štirih dramskih del, ki jih letos dijaki četrtih letnikov obravnavajo za maturo, tako, da je bila ta uprizoritev koristna tudi njim, dobro pa je, da je kljub temu nastala predstava, ki si je upala nekaj detajlov spremeniti.

Vir fotografije: Mestno ljubljansko gledališče (https://www.facebook.com/photo/?fbid=597294892443575&set=gm.169121995997214)