Zdravje

Samopoškodbeno vedenje mladih – klic na pomoč

3. 7. 2020 avtor: Inštitut za raziskave in razvoj »UTRIP«

V mreži »Preventivna platforma« so obnovili spletišče za samopomoč in svetovanje pri samopoškodbenem vedenju TuSmo.si Na voljo je tudi brošura z naslovom »Samopoškodbeno vedenje: Kako ga lahko razumemo in pomagamo« za strokovne ali mladinske delavce in delavke, ki se z njim srečujejo pri svojem delu z mladimi.

Samopoškodbeno vedenje je v družbi prisotno že dolgo časa, kot pojav, ki je značilen zlasti za mladostnice in mladostnike, ki se soočajo s hudo duševno stisko. Mladostnice in mladostniki se pogosto zaradi svojega vedenja spopadajo z različnimi težavami, ki lahko njihovo stisko posledično še povečujejo. Sem spada stigma zaradi vedenja, ki je družbeno nesprejemljivo in tabuizirano, neustrezne reakcije družinskih članic in članov, prijateljic in prijateljev in strokovnih delavk in delavcev, slaba dostopnost do strokovne pomoči, čakalne dobe, pomanjkanje informacij o samopoškodbenem vedenju ter odsotnost nekaterih oblik pomoči – npr. skupine za samopomoč ipd.

»Zaradi vseh naštetih težav mladostnice in mladostniki pogosto molčijo, skrivajo svoje vedenje in molče trpijo. Dejstvo je, da je področje samopoškodbenega vedenja v Sloveniji z vidika preventivnih programov in programov pomoči zelo zapostavljeno, potrebe pa so ogromne.«, je povedal Matej Košir, direktor Inštituta »Utrip« in vodja mreže »Preventivna platforma«.

»Z našim obnovljenim spletiščem in aktivnima profiloma na Facebooku in Instagramu želimo v slovenski prostor (ponovno) vnesti več razumevanja in znanja o samopoškodbenem vedenju, predvsem pa izboljšati in dodatno ustvariti učinkovita orodja, ki bodo pomagala pomoči potrebnim mladostnicam in mladostnikom in pozitivno vplivala na njihovo duševno zdravje.«, je dodal Košir.

S samopoškodbenim vedenjem  mladostnica ali mladostnik po eni strani blaži duševno bolečino, jo prenaša na fizično, po drugi strani pa kliče na pomoč. Signali so prikriti in težko prepoznavni. Mladostnice in mladostniki poškodbe največkrat skrivajo, zato jih starši in bližnji sorodniki običajno ne opazijo, ampak jih nanje opozorijo otrokove učiteljice oziroma učitelji ali mladostnikovi prijatelji ali prijateljice.  

Vir: Inštitut Utrip
Foto:Freepic