Na okrogli mizi, ki jo je danes 15. aprila v Ljubljani pripravila Slovenska tiskovna agencija (STA), so spregovorili o razmerah na stanovanjskem področju za mlade in možnih rešitvah ter o tem, kakšne ukrepe načrtuje država na tem področju.

O vedno bolj perečem problemu zagotavljanja dostopnih stanovanj za mlade, so podali svoj pogled na omenjeno tematiko, vsak s svojega področja, Črtomir Remec (direktor Stanovanjskega sklada Republike Slovenije), Aleš Prijon (državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor), Anja Fortuna (predsednica Mladinskega sveta Slovenije), Nina Bavčar Čargo (direktorica Inštituta za mladinsko politiko) in Tadej Glažar (profesor s Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani), vsi pa so bili enotnega mnenja, da zagotavljanje stanovanj mladim zahteva ukrepanje na več področjih, od podpore države do spremembe miselnosti.

Poudarili so, da je problem, ki zadeva bivanjsko vprašanje širok, saj je z enega vidika problematično to, da stanovanj primanjkuje (čeprav je znano, da imamo v Sloveniji precej praznih ne izkoriščenih stanovanj), z drugega vidika pa mladi nimajo denarja za nakup stanovanja in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev kredita, do prihrankov pa težko pridejo zaradi množičnega prekarnega dela. Posledice bivanjskega problema so katastrofalne, so še  povedali, saj se zaradi nezmožnosti nakupa lastnega stanovanja oziroma dragih najemnin, veliko mladih ne odloči za otroke.

Z željo po rešitvi obstoječega problema s katerim se soočajo mladi ob prehodu v samostojno življenje, so danes govorili tudi o novem stanovanjskem zakonu, ki bo mladim pomagal do svojih stanovanj. S tem zakonom naj bi država tistim, ki se bodo odločili za nakup stanovanja, jamčila za kredit in s tem postala lastnica stanovanja, kupec pa bo vse do izplačila kredita najemnik v bodočem lastniškem stanovanju.

“Problem je res širok. Dejstvo je, da se teh stvari vrsto let ni reševalo. Imamo nacionalni stanovanjski program, nimamo pa zakona, ki bi to urejal,” je dejala Anja Fortuna in dodala, da je težava zagotavljanje denarja za najem ali nakup, nato pa, če že lahko mladi to zagotovijo, pomanjkanje primernih stanovanj.

Govorili so tudi o stanovanjskih zadrugah, ki naj bi delovale neprofitno. Čeprav so osnovna pravila za vse enaka, je vendarle vsak primer svoje stroškovno mesto, ki je kot tako individualno obravnavano. V stanovanjsko zadrugo se bo torej lahko vstopalo že z majhnim zneskom, država pa naj bi brezplačno zagotovila zemljišče. 

Aleš Prijon je kot enega možnih državnih ukrepov omenil tudi podporo stanovanjskim zadrugam, in sicer z zagotavljanjem zemljišč in posojil. Zadruga bi posamezniku omogočila, da bi z razmeroma nizkim vložkom, npr. od 15.000 do 20.000 evrov prišel do stanovanja, bi pa ta vložek ob morebitnem izstopu iz zadruge dobil povrnjen. Prijon je ob tem poudaril, da je nujno zagotoviti, da se teh vložkov ne bi dalo prodajati na trgu.

Na vprašanje ali je že znano, do bo država še kako drugače podprla prve zadruge, glede na to, da model zadružništva pri nas še ni razvit, Črtomir Remec odgovarja: »Res je, da pri nas s stanovanjskimi zadrugami ni nobenih izkušenj. Prvi tak model izvaja mesto Ljubljana na Rakovi Jelši; mesto je dalo zastonj zemljišča, država je dala nekaj sredstev, ni pa še jasno, kako bodo sodelovali člani zadrug.  S stanovanjskim zakonom si želimo, da bi se lahko zadruge ustanovile na pobudo zainteresiranih ljudi, ki bi našle partnerja v lokalni skupnosti in v državi. Ključna je previdnost pri privatizaciji skupnega profita – v primeru, da skupnost vloži velik delež zraven. Kriterij bo, da teh deležev člani zadruge ne bodo smeli prodajati na trgu. Če bodo zadrugo zapustili, jim bo zadruga izplačala vstopni delež in izbrala nekoga drugega, da vstopi v zadrugo. Če se zadruga razpusti, gredo sredstva nazaj v lokalno skupnost”, pri tem pa je po mnenju Remca še ključno, da omenjene rešitve ne bodo mogle prehajati iz javnega v zasebno.