Mladinski delavki Anja Krušnik Cirnski in Urška Tramte iz Mladinskega centra Krško, sva se, po neskončno dolgem odlašanju zaradi epidemije Covid-19, udeležili štiridnevnega seminarja Naslavljanje osamljenosti v mladinskem centru Piispala na Finskem. Projekt je financiran iz programov Erasmus+, udeleženci pa smo prihajali iz Slovenije, Velike Britanije, Turčije, Latvije, Litve in Bolgarije.

Prvi dan seminarja nam je vodja mednarodnih projektov Mari Puranen predstavila mladinske centre na Finskem. Nacionalnih mladinskih centrov, torej centrov, ki jih neposredno financira država, je devet in vsi delujejo na enak način, a center Piispala je največji. Leži severno od Helsinkov, nahaja pa se sredi gozda. V mladinskem delu na Finskem posebno pozornost namenjajo vključevanju in holističnemu pristopu k učenju, ki poudarja izkustveno učenje in finsko naravo kot okolje učenja. Mari je vsem udeležencem razkazala mladinski center, ki ni zgolj mladinski center. Gre za velike stavbne komplekse, med katere spadajo recepcija, pokrito športno igrišče, center za športe na ledu, nastanitveni kompleks, stavba, posebej namenjena različnim kreativnim aktivnostim, telovadnica, bazen s savnami, ribiška koča, tradicionalna finska savna, različne koče z ognjišči ter dom živali, imenovan Pihka. Prav tega sva spoznali prvi dan – tam bivajo hrčki, činčile, azijski petelini in kokoši ter koze. Tam mladinski delavki izvajata program za mlade v NEET situaciji (Not in Education, Employment, or Training) in mlade, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Sledil je seminar na temo terapije z živalmi, z naslovom Uvod v program Green Care, kot primer dobre prakse je svoje delovanje predstavila organizacija The Chaos Group iz Velike Britanije, saj izvajajo t. i. »equine therapy«, v slovenskem prevodu »terapevtsko jahanje«.

Naslednji dan je sledilo predavanje z naslovom Socialna inkluzija z izkustvenim učenjem v izvedbi doktorja športne sociologije Arta Tiihonena. Predstavil je finski študijski program Adventure Education, ki poudarja učenje skozi novo izkušnjo in vključevanje. Arto je podal tudi definicijo vključevanja: »Vključevanje kot koncept je zagotavljanje palete različnih možnosti vključevanja.« Verjame, da je rezultate v številkah mogoče nadomestiti z drugačnim sistemom vrednotenja. Dejal je, da je po njegovem mnenju treba vlagati v socialni kapital in prostovoljno delo. Poudaril je pomen skupnosti, socialne mreže, ki temelji na solidarnosti: »Če potrebujem pomoč, vem, da jo bom dobil.« Praktično izkušnjo s študijem Adventure Education je delila prostovoljka Evropske solidarnostne enote, Beatrice Centore, ki se je odločila za selitev in študij na Finskem. Sledil je mladinski delavec Juha-Matti Ylitalo, ki nam je zaupal svojo izkušnjo. Kljub grozljivemu strahu pred vodo je danes v Piispali kajakaški inštruktor. Na vodi se še vedno ne počuti najboljše, a se s strahom sooča vsakokrat, ko se spravi v kajak. Zaključil je s poetičnimi besedami: »Konec ni nič, vse je pot. In pot se bo nadaljevala.« Tretji dan je seminar z naslovom Loneliness among Youth pripravila Aaltje Bos, ki si pravi gospa Osamljenost. Zaupala nam je svojo življenjsko zgodbo, ki vsebuje emotivno zanemarjenost, slabo komunikacijo, številne selitve, izčrpanost. »Pripadati skupnosti,« pravi, »je osnovna potreba. Osamljenost je kot lakota ali žeja – osnovna, a popolnoma normalna reč.

Zadnji dan smo doživeli zelo poseben seminar. Vodila ga je Sintija Bernava iz Latvije, direktorica nevladne organizacije Donum Animus. Sintija, sicer zelo skromna, je diplomirala iz političnih ved in magistrirala iz javne uprave in upravljanja. Ima dolgoletne poklicne izkušnje na visokih položajih v latvijski vladi in parlamentu. Je vodja in projektna razvijalka socialnega projekta Ustvarjalne delavnice, ki spodbuja duševno zdravje otrok in mladostnikov ter njihovih družinskih članov in podpira dejavnosti med njihovim okrevanjem v Latvijski centralni univerzitetni bolnišnici za otroke (glavna in edina otroška bolnišnica v državi). Seminar je potekal v obliki simulacije delavnice. Sintija je naredila zelo kratek uvod v ustvarjalno delavnico: »Duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki so v bolnišnici po več mesecev, nekateri pa celo let, je slabo. A bolezen ne definira osebe, kreativnost je zelo močna, celo pri neozdravljivo bolnih. Velikokrat so te delavnice boljše od kakršne koli terapije. S tem programom tisti, ki so brez svojega glasu, dobijo glas in odstranijo etiketo bolezni.« Izvedla je delavnico, kjer se je vsak poglobil v obdobje, ko se je počutil najbolj osamljenega.

Projekt je izpostavil, da se mladi pogosto izolirajo sami, saj samoizolacija deluje kot varnostni, obrambni mehanizem – od sveta se ogradijo tako fizično kot mentalno in emotivno. Na, denimo, terapevtsko jahanje osebe usmerjajo psihologi in psihoterapevti, saj imajo te osebe pogosto hude težave z zaupanjem, socialnimi veščinami (prihajajo namreč iz socialno manj varnih, celo škodljivih okolij). Osebam takšna terapija daje varen prostor, ki jih podpira, kjer jim nihče ne govori, kaj morajo čutiti in misliti, saj je dovolj, da enostavno so, kar so, in so del aktivnosti. Marsikateri pacient je povedal, da so bili trenutki med to terapijo prvi, ko je bil nekdo do njih prijazen, prvič, da jih je želel nekdo spoznati. S tem so mislili na živali. 

Kako biti kos osamljenosti? Z neprilagojenostjo, z emocijami ali z reševanjem? Slednje naj bi bila najboljša možnost, zahteva pa veliko mero samozavedanja, ki mladostnikom pogosto umanjka. Pot reševanje se namreč začenja z vprašanjem: »Zakaj čutim to, kar čutim?«