20. julija je minilo natanko 50 let od prvega človeškega dotika z Luninim površjem. 16. julija 1969 sta poveljnik odprave Neil Armstrong in pilot lunarnega modula LM-5 (Orel) Edwin ”Buzz” Aldrin vzletela iz Kennedyjevega vesoljskega središča in na 400.000 kilometrov oddaljeno Luno prispela štiri dni kasneje. Neil Armstrong je prvi človek, ki je stopil na Luno, Aldrin se je Armstrongu na površju Lune pridružil 20 minut po prvih korakih Armstronga.

Zgodovinski dogodek je delo Ameriškega vesoljskega programa Apollo in je tudi na drugih področjih privedel do odkritij, ki se jih na Zemlji uporablja še danes. Med drugim je prispeval k razvoju na področjih računalništva, medicine, shranjevanja hrane in novih materialov.

Vesoljski poleti in misije namreč zahtevajo določene prilagoditve na pogoje, ki vladajo fizikalnim zakonom v vesolju.  Inženirji, ki so sodelovali pri projektu Apollo so v ta namen morali razviti nove materiale in rešitve, sad katerih uporabljamo tudi danes. Nekaj takih najdeš spodaj:

• na področju rečunalništva so morali najti bistveno boljše rešitve, saj so  bili do 60. let 20. stoletja računalniki ogromne naprave iz več tisoč vakuumskih cevi, ki so potrebovale veliko energije. To se je spremenilo z razvojem računalništva brez gibljivih delov in tranzistorjev, kar je omogočilo izdelavo dovolj majhne tehnologije, da so jo lahko spravili v vesoljsko plovilo.
• teflon danes uporabljamo praktično vsak dan. Razvili pa so ga prav za potrebe raziskovanja vesolja, saj omogoča veliko odpornost pri visokih temperaturnih razlikah.
• material za vesoljske škornje so denimo prenesli v športno obutev, da so izboljšali ublažitve šoka in vzdržljivost.
• za potrebe astronavtov so razvili tudi sintetično vlakno polibenzimidazol, iz katerega so izdelovali zaščitne obleke, ki morajo biti odporne na izredno nizke in visoke temperature, pa tudi na sevanje. Že v 70. letih prejšnjega stoletja so začeli ta material uporabljati gasilci.
• razviti so morali nov sistem čiščenja vode, ki zahteva čim manj energije.  Izdelali so 255 miligramov težko napravo, ki je bila velika kot človeška dlan, delovala pa je tako, da je v vodo spustila ione srebra, klor pa ni bil potreben. Tovrstno tehnologijo še danes uporabljajo za čiščenje v sistemih oskrbe z vodo.
• za zaščito astronavtov in instrumentov v raketah pa so od začetka uporabljali tudi zaščitno odbojno folijo, ki jo razdeljujejo ljudem na območjih naravnih nesreč. 

Naslednji problem, ki ga je predstavljalo vesolje, je bil, kako brez energetsko potratnega hlajenja shranjevati hrano. Raziskovanje jih je privedlo do sušenja z zamrzovanjem. Gre za postopek, s katerim se odstrani vodo iz bioloških in organskih snovi, ki bi jih s segrevanjem poškodovali, hkrati pa se ohrani njihovo strukturo in sestavo. Temelji na zamrznitvi vode, čemur sledi zmanjševanje tlaka in dodajanje dovolj velike količine toplote, da zamrznjena voda v snovi sublimira neposredno iz trdnega v plinasto agregatno stanje. 

S programom Apollo je povezanih tudi več dosežkov na področju medicine. Nasa je za potrebe poletov v vesolje razvila kemični proces za odstranjevanje strupenih odpadkov in proces razsoljevanja slane vode. Ta dva procesa sta omogočila razvoj t. i. sorpcijske dialize, pri kateri ni potrebno ves čas zagotavljati vode. Poleg tega so digitalno obdelovanje fotografij, ki so ga uporabljali za analizo Luninega površja, začeli uporabljati pri pregledih s CT in magnetno resonanco. 

Iz vrtalnikov, ki so jih uporabljali za vrtanje v površje Lune, so medtem razvili vrtalnike, pri katerih so izboljšali motorje in zmanjšali porabo energije. To tehnologijo so kasneje uporabili za električne naprave brez kabla, tudi sesalnik.

Še nekaj zanimivosti iz misije Apollo 11:

• pomemben člen misije Apollo 11 je bil tudi Michael Collins, pilot matične ladje oz. komandnega modula CM-107,
• pristanek na Luni je po celem svetu preko televizije v živo spremljalo okoli 600 milijonov ljudi,
• današnji opekač kruha je naprednejši od komandnega modula. Čeprav je bil Apollov računalnik imenovan Apollo Guidance Computer (AGC)tedaj višek tehnologije, pa je v primerjavi z današnjimi tehnološkimi napravami res skromen. Takratni računalniški sistemi tako niso bili zmogljivejši od kalkulatorja, elektronika ACG-ja pa je bila bolj preprosta od tiste v novodobnem, računalniško ”vodenem” opekaču,
• zaradi filtrov za vodikov plin, je bila pitna voda na plovilu vseskozi rahlo gazirana, kar je posledično pomenilo, da je astronavte mučilo napenjanje oz. vetrovi,
• preden se je mama Buzza Aldrina, Marion, poročila z Edwinom Eugenom Aldrinom Sr., se je pisala Moon,
• vrata lunarnega modula niso imela zunanje kljuke, zato sta morala Armstrong in Aldrin paziti, da se med sprehodom po Luni ne bi zaklenila ven,
• Luna ima po besedah dvojice prav poseben vonj. Armstrong je dejal, da ima vonj po pepelu, Aldrinu pa je dišala po smodniku oz. vonju petard.

Vir: STA in Wikipedia