Pred kratkim ste si lahko prebrali intervju z Naj dijakom, Aleksandrom Đuričićem, sedaj pa vas vabimo, da si preberete misli, ki jih je z nami delila prejemnica naziva Naj dijakinja, Anja Mitrović. Že samo dejstvo, da si je za intervju vzela čas med opravljanjem maturitetnih izpitov, pove veliko o njej. Hiter opis njenih aktivnosti pa še dosti več: Anja zaključuje gimnazijo Novo mesto, kjer je bila predsednica dijaške skupnosti. Je članica orkestra Ave ter Kulturnega umetniškega društva mestne godbe Novo mesto. Poleg odličnega uspeha v šoli si je med šolskim letom prislužila več priznanj, med katere spadajo zlato priznanje na državnem prvenstvu v pomnjenju, srebrno priznanje mladih raziskovalcev ter bronasto priznanje na tekmovanju iz razvedrilne matematike. Poleg akademskih dosežkov je bila aktivna tudi kot prostovoljka in vestno pomagala svojim vrstnikom. Kako ji je uspelo (in ji še uspeva) vse uskladiti, najdete v besedah, ki sledijo.

Anja, čestitam za naziv naj dijakinje. Bi nam najprej povedala, kaj je bilo pri zmagi odločilno? Kaj je tisto, zaradi česar so ti podelili ta naslov?

Najlepša hvala! Po mojem mnenju je k temu nazivu najbolj prispevala moja vsestranskost. Kot ste že v opisu omenili, sem aktivna na številnih področjih – tekmovanjih iz znanja, glasbi, športu, prostovoljstvu. Zelo lep občutek je, ko je vse to opaženo. Dandanes si vsi želimo posegati po akademskih uspehih, biti kar se da dobri na določenem področju, pozabljamo pa, da je včasih dobro delati tudi nekaj, kar nas preprosto veseli – nekaj za svojo dušo. Biti Naj dijak ne pomeni obvladati fiziko ali biologijo »v nulo«. Pomeni biti uspešen na različnih področjih in biti družbeno odgovoren član skupnosti.

Kako si uskladila vse svoje dejavnosti s šolo? Je bilo potrebno veliko dobre organiziranosti?

Mogoče bolj kot s šolo je bilo potrebno uskladiti dejavnosti med seboj. Bili so torki, ko sem popoldne imela izredne sekcijske vaje z orkestrom, potem pa sem takoj odhitela na trening borilnih veščin (pred vsem skupaj pa še redne ure pozavne na glasbeni šoli). Ali pa vikend, ko je potekala revija pihalnih orkestrov, na kateri sem nastopila z obema orkestroma, še prej pa sta oba orkestra imela še poslednje vaje pred nastopom. Na tej točki bi se rada zahvalila mojima staršema, ki sta me brez kakršnihkoli prigovarjanj zapeljala na vse potrebne vaje, nastope ali treninge. Brez njune pomoči in podpore mi zagotovo ne bi uspelo vsega obdržati pod nadzorom. Seveda ni lahko vse skupaj usklajevati, vendar če počneš tisto, kar te veseli, vse skupaj nekako »zvoziš«. 

Koliko ur na dan pa se po šoli učiš?

Zaradi vseh izven šolskih obveznosti mi sprotno učenje žal ni uspelo (čeprav sem si vsako leto znova obljubila, da bom to začela prakticirati). Učila sem se predvsem pred samimi ocenjevanji – večer ali dva pred testom, odvisno od predmeta. To je večinoma obrodilo sadove, saj sem pri pouku pozorno poslušala in si že takrat skušala čim več zapomniti. Najtrši oreh je bila zame matura – snov petih predmetov iz vseh štirih let; en cel mesec učenja, ponavljanja za nazaj, reševanja nalog. Za maturo si je bilo le potrebno vzeti malo več časa kot le večer ali dva pred izpitom.

Sama sem ob pisanju diplome ugotovila, da je disciplina svoboda, ki je neobhodna za normalno delovanje v življenju. Se tebi zdi enako?

Definitivno. Brez discipline se ne pride nikamor. Priznam, sama bi lahko še malo bolj delala na svoji disciplini, saj sem nemalokrat svoje popoldneve namenila kratkemu spancu, namesto da bi poprijela za učbenike in tako ne lovila zadnjih trenutkov za učenje. A prav te sladke pregrehe nam polepšajo naš vsakdan.

Ali bi nam na kratko povedala kaj o svojih projektih oziroma področjih, na katerih si se udejstvovala in so doprinesle k nazivu Naj dijakinje?

Lansko šolsko leto sem se udeležila kar nekaj tekmovanj, najuspešnejši pa sta bili tekmovanje iz pomnjenja in tekmovanje mladih raziskovalcev Slovenije. Na tekmovanju iz pomnjenja sem se udeležila 10-ih različnih disciplin, izmed katerih sem prejela dve medalji – zlato in srebrno za dve različni področji ter na področju pomnjenja besed postavila državni rekord. Na tekmovanju mladih raziskovalcev smo v tričlanski skupini (skupaj z mojima sošolcema ter dobrima prijateljema) predstavili raziskovalno nalogo iz področja matematike z naslovom Aproksimacija števila π in si tako priborili srebrno priznanje na državni stopnji tekmovanja.

V prostem času obiskujem glasbeno šolo, kjer igram pozavno, pred tem pa sem devet let obiskovala ure violončela. Sem članica treh različnih orkestrov: Simfoničnega orkestra Glasbene šole Marjana Kozine Novo mesto, Kulturno umetniškega društva Mestna godba Novo mesto ter Orkestra Ave. Z orkestri imamo različne koncerte, gostovanja, se udeležujemo različnih revij in tekmovanj. Tako smo lani z Orkestrom Ave postali absolutni zmagovalci Državnega tekmovanja pihalnih orkestrov Slovenije v tretji težavnostni stopnji.

Ukvarjam se tudi s športom, in sicer s treniranjem borilnih veščin Kempo Arnis pod vodstvom Boruta Kincla. Lani sem si prislužila rumeni pas, letos pa sem že napredovala do modrega. Treningi potekajo dvakrat tedensko po 90 minut v večernih urah.

Poleg vsega tega pa sem lani obiskovala Posvetovalnico svoje nekdanje šole, kjer sem učencem razredne stopnje pomagala pri učenju in reševanju domačih nalog. Letos sem se odločila, da s prostovoljstvom nadaljujem, vendar sem namesto obiskovanja Posvetovalnice izvajala tutorstvo na svoji gimnaziji.

Kam si se vpisala na študij? Kaj je botrovalo tvoji izbiri?

Vpisala sem se na univerzitetni program mikrobiologije, ki poteka na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Za to smer sem se odločila iz ljubezni do naravoslovja in predvsem biologije. Na tem področju vidim velik potencial v prihodnosti, saj je odprto za nove raziskave in odkritja.

Želeli smo izpostaviti uspešne mlade kot zgled vsem, ki se trenutno srečujejo s podobnimi izzivi. Ali bi želela našim bralcem, ki se pripravljajo na izpit ali podobne “miselne podvige” in se poleg vročine in čustvene vznesenosti (ali evforije:), ki pritiče poletju, borijo še z goro informacij, kaj sporočiti?

Sama sem se med maturo spopadala s podobnimi težavami. Najhuje mi je bilo, ko mi je ostala samo še fizika, ki je zadnji pisni maturitetni predmet. Tako so že skoraj vsi končali z učenjem, jaz pa sem morala predelati še snov vseh treh let. V takih primerih je najbolje pred seboj videti svoj cilj – uspešno opravljen izpit, odhod na morje ali pa morda le pijačo s prijatelji. Ko si vizualiziraš cilj, veš, da si mu že blizu in s tem povečaš svojo motivacijo za doseganjem le-tega. Vsem bralcem želim še naprej uspešno opravljene šolske obveznosti.