Moje ime je Adrian Santamaria in sem tuji prostovoljec v Mladinskem centru Bob. Med 21. in 24. januarjem sem sodeloval na delavnicah Community Organizing with Newspaper-Theatre in Participatory Video, ki so potekale v prostorih Zavoda Bob. Na usposabljanju smo spoznali gledališče zatiranih po teoriji Augusta Boala, ki se uporablja kot orodje za družbeno ozaveščanje.

Gledališče zatiranih uporablja gledališke tehnike za prikaz situacij, v katerih se znajdejo marginalizirane osebe, služi lahko kot način za izpostavljanje primerov njihove nemoči ali drugih težkih situacij. Sklop orodij posamezniku ali skupini omogoča, da z družbo komunicira o svojih potrebah ali naslovi krivice, ki jih doživlja.

V delavnici smo se osredotočali na novinarsko različico gledališča zatiranih. Z gledališko dinamiko, s telesom, telesnim izrazom in novinarsko interpretacijo smo udeleženci izrazili svoj pogled na novice, kot so vojna v Gazi, podnebne spremembe in drugi mednarodni dogodki.

To je bila štiridnevna delavnica: od nedelje do vključno srede, od 9.00 do 17.00. Vsak dan smo imeli pred začetkom pol ure časa za prigrizke in kavo, ki nam jih je brezplačno pripravilo društvo. To je bila zelo sproščena priložnost, ko smo lahko mirno posedeli in se zapletli v pogovor s kolegi. Občasno smo imeli tudi odmore, ki so pripomogli k očiščenju misli, saj smo štiri dni delali po osem ur na dan.

Kar zadeva skupino udeležencev, sem čutil zelo dobro energijo in povezanost med skupino. Med njimi so bili mladinski delavci, učitelji in ljudje, povezani s področjem poučevanja, osebnega razvoja in humanitarne pomoči. Organizatorji dejavnosti so bili suvereni na področju, ki so ga očitno obvladali, z jasnim načrtom in idejami, hkrati pa so pokazali prilagodljivost ritmu in potrebam skupine.

Zdelo se mi je, da so bile nekatere dejavnosti sicer nekoliko dolge, in čeprav me je in me še vedno gledališče zatiranih zanima – zaradi ustvarjalnega in izpovednega sloga ter zaradi njegove velike družbene vrednosti – se nisem počutil povezanega ali motiviranega pri novinarski različici gledališča zatiranih.

To je morda tudi posledica mojih osebnih in poklicnih izkušenj, saj sem tudi novinar in sem delal v informativnem in drugem radijskem in televizijskem programu, zato sem imel včasih občutek, da gremo čez pojme, ki sem jih spoznal že v času študija, s čimer se nisem počutil tako tesno povezanega, vendar je mogoče, da lahko kakšna druga oseba, ki nima novinarskih ali avdiovizualnih izkušenj, v teh dejavnostih veliko bolj uživa. Poleg tega se mi je zdelo, da so bili ljudje zadnjih nekaj dni utrujeni in so si želeli počitka.

V prvih dveh dneh smo se seznanili z gledališčem zatiranih, s tehnikami in različnimi vrstami gledališča, nato pa smo se osredotočili na njegovo novinarsko različico in njene tehnike. Tretji dan smo se pogovarjali o avdiovizualnih pojmih: kako snemati z mobilnim telefonom, o obsegu posnetkov in bistvenih elementih, kako se lahko uspešno posname videoposnetke za naslavljanje družbenih tematik po smernicah novinarske različice Gledališča zatiranih.

Četrti in zadnji dan usposabljanja smo po skupinah posneli posnetke o družbeni ozaveščenosti na temo priseljevanja. Z mojega osebnega vidika je bila to vaja z visoko družbeno in izobraževalno vrednostjo, čeprav menim, da bi bila lahko vaja bolj nazorna, če bi nekaj časa iskali neko skupno tematiko, ki bi nas vse povezala in zaradi katere bi začutili potrebo po tem, da jo obelodanimo.

V aktivnost bi tudi lahko za izboljšanje rezultatov vključili čustveni dejavnik, kar bi jo naredilo bolj poglobljeno in tako bi se lahko vsi počutili bolj povezani z dejavnostjo in skupino, saj je vaja zahtevala pogajanja in sprejemanje različnih perspektiv. Ob koncu izobraževanja je bil moja motivacija zaključek vaje, da bi se lahko odpravil k počitku, saj sem bil izčrpan zaradi posvečanja časa in energije vaji, s katero se nisem počutil popolnoma povezanega.

Usposabljanje je bilo zelo celovito, z znanjem in orodji visoke družbeno-kulturne vrednosti, z raznoliko, aktivno in participativno skupino. Hkrati so bili prisotni usposobljeni in pozorni izvajalci usposabljanja, ki so uživali v tem, kar počnejo. Kot vidik za izboljšanje sem osebno pogrešal čustveni dejavnik pri učenju, hkrati pa so nekatere dejavnosti postale predolge.

Zapisal Adrian Santamaria

*Objava odraža samo sporočilo avtorja. Evropska komisija ni odgovorna za kakršno koli uporabo informacij, ki jih vsebuje objava.