Pogovarjali smo se z enim izmed največjih poznavalcev mladinske politike in mladinskega dela v Evropi – dr. Howardom Williamsonom, ki je mladinski delavec ‘po naključju’ postal že pri 15. letih

Kakšni so bili vaši začetki na področju mladinskega dela?

Kot najstnik sem v parku veliko igral nogomet in moji prijatelji oziroma sovrstniki v tistem času niso bili dobro izobraženi. Name so vedno gledali kot na bistrega in iznajdljivega dečka iz parka in sčasoma sem postal njihov zagovornik. Spomnim se, da se je takrat oblikoval skupnostni center v parku in tudi naša druščina ga je začela obiskovati. Oblikovali smo neke vrste mladinski klub, jaz sem pomagal pri vodenju centra in tako sem počasi postajal mladinski delavec, ne da bi vedel, da to sploh postajam, že pri svojih 14, 15 letih.

Kaj mora imeti mladinski delavec, da je dober pri svojem delu?

V Združenem kraljestvu na primer, lahko nekdo, ki se izobražuje za mladinskega delavca napiše najboljše eseje o mladinskem delu, ampak če pri terenskem delu ni uspešen, pade na tečaju. Teorija je je sicer zelo pomembna in mora ostati pomembna. Toda tudi če znajo posamezniki zelo dobro pisati o tem, govoriti o tem, pa še vedno ni nujno da to dobro počnejo. Mislim, da potrebujemo boljši nadzor na terenu, več usposabljanj za mladinske delavce na terenu. Na primer – vsakih štirinajst dni mladinski delavec izpostavi težave s katerimi se sooča pri svojem delu in se o tem pogovarja z usposobljeno osebo, kot neke vrsta supervizije. Če pogledate socialno delo, psihološko supervizijo, je to dvosmerno ogledalo, gre za veliko bolj sofisticiran nabor praks ocenjevanja kakovost prakse osebe. In skozi to potem gradiš naprej. Kliše v angleškem jeziku je, da pridobiš več orodij v orodjarni, globlje razmišljaš o tem, kako se odzivaš.

Mislim, da je mladinsko delo lahko videti zelo, zelo preprosto. Vstopiš v mladinski center in vidiš kup mladih ljudi, ki igrajo biljard, sedijo in klepetajo, vse izgleda zelo sproščeno in neformalno. Mladinskega dela, ki bi se izvajalo, pravzaprav skoraj ni. Mladinski delavci so odprli ste vrata mladinskega centra in pustili otrokom, da vstopijo in počnejo, kar jim je všeč. Visoka stopnja prakse mladinskega dela pa je, ko mladinski delavec ve nekaj o vsakem posamezniku, ki vstopi v mladinski center. Dober mladinski delavec je tisti, ki preveri, ali je določen mladostnik v redu, ker je prejšnji teden omenjal, da ima težave v odnosu s starši. Ve, da ima drugi posameznik doma mlajšega brata, ki je invalid … Skratka gradi in utrjujejo odnos z mlado osebo. To v resnici pomeni zelo veliko. Toda tudi to žal ne deluje vedno. Lahko bi imeli vse veščine na svetu in vse odnose, vendar pri nekaterih ne bo delovalo in to morate sprejeti, a brez spretnosti boste manj učinkoviti.

Kaj je za vas kakovostno mladinsko delo in kako lahko mladinski centri in druge mladinske organizacije zagotovijo tako kakovost?

Mislim, da je kakovostno mladinsko delo takrat, ko obstaja občutek namenske strokovne prakse, da veš, zakaj nekaj delaš s skupino mladih ali s posamezno mlado osebo in imaš verodostojno razlago, ki jo lahko daš drugim ljudem. Nisem velik oboževalec vseh teh ciljev in rezultatov. V to ne verjamem. Človeški posegi niso merljivi takoj. Imam skupino otrok, za katere lahko rečem, da so se v ponedeljek naučili skuhati jajce. Ne morem pa reči, da bodo zaradi tega v prihodnosti bolj zaposljivi ali zgradili bolje zastavljen družinski odnos. Vse, kar lahko rečem, je, da ko se izvajajo negativni posegi v življenja mladih, bodo posledica najverjetneje negativni rezultati. Če pa izvajate pozitivne posege v življenja mladih, bodo rezultati verjetno pozitivni, vendar ne veste, kdaj in kje bodo se bodo pokazali. Zelo dober primer tega iz mojega življenja je fant po imenu Nigel Hackney, ki je za svoj 17. rojstni dan dobil Yamaho RD 250. Dirkal je gor in dol po ulici in se razkazoval z motorjem. Nekaj mesecev kasneje je začel hoditi z dekletom Lindsay Hatton. Nigel je začel na motorju dirkati skupaj z Lindsay. In kot mladinski delavec sem mu rekel: »Veš, res me ne zanima, če se ubiješ, ampak nočem, da ubiješ Lindsay. Imaš odgovornost. Lahko rečeš, da si najboljši motorist na svetu, toda nikoli ne veš kaj vse se lahko zgodi na teh stranskih cestah.« In to je to. Ker je nadaljeval s tem sem mu rekel: »Veš, Nigel, včasih mislim, da si verjetno najbolj sebična baraba, kar sem jih poznal.« Uporabil sem ta izraz, mogoče moje besede niso bile najboljše, ampak bil je uporniški mladostnik. Sedaj, 13 let kasneje, je uspešen gradbenik. Kasneje mi je povedal, da so se mu moje besede vtisnile v glavo in zato je začel z dobrodelnim delom v Romuniji. Držite se svojih moralnih meja in jih delite z mladimi ter upajte, da bodo čez čas absorbirali nekaj teh stvari v smislu razmišljanja o smeri in vedenju v svojem življenju. To je vse kar lahko rečem.

V zadnjem času ste raziskovali spremenjeno in spreminjajočo se naravo prehodov mladih po pandemiji COVID-19. Kaj so vaše glavne ugotovitve, predvsem z vidika delovanja mladinskih centrov?

Pozitiven rezultat med pandemijo je bil, da so strokovnjaki, vključno z mladinskimi delavci in socialnimi delavci, pogosto lahko kršili določena pravila v imenu mladih. Sicer pa mislim, da je vredno povedati dve stvari. COVID je imel zelo različne učinke na mlade. Predvsem je bilo to očitno zaradi naraščajoče neenakosti. Če so mladi živeli v nekakšnem varnem in udobnem družinskem okolju brez namena, da bi zapustili dom zaradi COVID-a, je bilo obdobje doma med COVID-om verjetno zelo dobro. In če so že odšli od doma in vzpostavili svoje neodvisno življenje, sami ali s partnerjem ali skupino prijateljev ali kaj podobnega, ponovno preživetje COVID-a ni bilo tako slabo. Na sredini imate mlade, ki so bili ujeti, saj so upali, da bodo leta 2020-21 zapustili dom in si ustvarili samostojno življenje. Njihova ureditev samostojnega življenja je bila precej nestabilna. Niso mogli domov. Imamo tudi tiste, ki so ta čas preživeli v zelo neprimerni namestitvi. Ti dve skupini sta se res imeli zelo slabo. Toda drugi dve skupini sta se dejansko kar dobro prebili. In mislim, da lahko takšno trditev razširite na precej situacij.

Druga stvar, pomembna za mladinske delavce je mobilnost. V obdobju po covidu je veliko mladih manj zainteresiranih za osebno mobilnost kot pred pandemijo. Deloma zaradi podnebja, saj nočejo imeti velike ogljičnega odtisa, delno zaradi zdravstvenih razlogov saj menijo, da obstaja večja nevarnost okužbe s covidom, če se preveč mešajo na letališčih in javnih prevozih … Se pa med mladih sedaj pojavlja nekaj več zanimanja za spletne mobilnosti.

Kaj pa digitalno mladinsko delo? Koliko je tu mitov? Kakšna je dejanska vrednost tega, kje so bistveni izzivi, pa po drugi strani tudi priložnosti?

To je zame težko vprašanje, ker sem tako digitalno nesposoben, da verjetno nimam dobrega odgovora na to. Prvič sem naletel na spletno mladinsko delo, kot se je temu reklo, leta 2012, ko sem pregledoval mladinske zadeve Helsinškega oddelka za mlade. Finska in Estonija sta na tem področju že dolgo pionirki. Precej jezen sem postal, ko so takoj po covidu zagovorniki digitalnega mladinskega dela imeli tako samozadovoljen odnos, ker je bilo digitalno edina izbira, ki smo jo imeli. Menim namreč, da je digitalno mladinsko delo zgolj ena od možnost pri vzpostavljanju odnosov. Zato mislim, da si moramo nekako oddahniti z digitalnim mladinskim delom, v katerega smo bili prisiljeni med covidom. Poznamo njegovo vrednost – na Malti na primer so opravili fantastično delo in z digitalnim mladinskim delom dosegli skupine, kot je LGBTQI skupnost, ki se v preteklosti ne bi osebno obrnili na mladinske delavce, ampak so bili pripravljeni sodelovati z njimi prek digitalnih stikov, vendar moramo biti prepričani, da ne bo izpodrinilo drugih oblik in praks mladinskega dela, samo zato, ker je cenejše ali enostavnejše. Zavedati se moramo, da je osebno še vedno zelo pomembno, zaradi veliko razlogov. Vedno so se pojavljale nove metode zagotavljanja in izvajanja mladinskega dela, zato bi morali zagotoviti, da digitalno uporabljamo pravilno, ne pa predvidevati, da bo nadomestilo vse načine mladinskega dela.

Kateri so ključni izzivi s katerimi se mladinsko delo trenutno sooča?

Priznavanje in financiranje. Če bi bilo mladinsko delo fantastično, potem ne bi imeli težav pri pridobivanju sredstev zanj. Vendar ni vse fantastično. Mladinsko delo je mešana vreča različnih dejavnosti, ki se pogosto ujemajo z jasnimi oblikami poklicne prakse, kot je socialno delo in druga področja. Druga stvar pa je, in to se lahko nanaša na Slovenijo, ker nimate regionalnih oblasti, imate svojo nacionalno oblast in potem občinske oblasti, je, da proračuni preprosto niso namenjeni delu z mladimi. Ko izpolnijo svojo zakonsko obveznost financiranja varstva otrok, skrbi za socialno varstvo starejših, ranljivih odraslih z učnimi težavami in tako dalje, jim ne preostane nič za neobveznega financiranja mladinskega dela. Veliko politikov je skeptičnih do tega, kaj mladinsko delo je in kaj predstavlja, h čemur negativno prispeva tudi dejstvo, da je mladinski sektor ni enoten. Morali bi imeti skupno in dogovorjeno pripoved kaj mladinsko delo je, vendar radi napadamo drug drugega v javnosti. In to nas ne pripelje nikamor, noben politik nikjer na svetu ne bo podpiral razdeljenega polja. Moramo se zavzemati za mladinsko delo, hkrati pa moramo prepoznati njegovo mesto v veliko, veliko širšem okviru posegov v življenja mladih.

Kako lahko evropska agenda za mladinsko delo in ostala podporna okolja (občine, nacionalne institucije in nacionalne agencije) pripomorejo k spopadanju s temi izzivi?

No, prva stvar so podporna okolja. Mislim, da je spodbujanje okolja izraz, ki ga pogosto uporabljam. Menim, da moramo ustvariti spodbudna okolja za mlade ljudi, da rastejo in se razvijajo ter imajo te priložnosti in izkušnje. Zelo sem zaskrbljen zaradi vse te velike evropske razprave o tem. Ker v resnici večina mladih ljudi živi lokalno in ne gredo prav daleč. Težava so mladi, ki prispevajo k tej evropski agendi, ker so tisti privilegirani, ki potujejo po Evropi in usmerjajo razpravo na evropsko raven. Medtem pa velika večina mladih živi lokalno življenje. Nisem oboževalec volilne pravice pri 16 letih, sem pa zato pristaš glasovanja pri 16 na občinskih volitvah, ker občinske odločitve vplivajo na življenja teh mladih ljudi. Zato mislim, da moramo začeti z občinami, saj imajo te še vedno zmogljivost za ustvarjanje dobrih podpornih okvirov za mlade na svojem območju, tudi če je nacionalna politika drugačna. V Avstraliji in drugih evropskih državah, pa tudi v Združenem kraljestvu, je precej dokazov za pozitivne učinke določene stopnjo občinske avtonomije, ki mlade skoraj ščiti pred nekaterimi bolj negativnimi učinki nacionalne politike, evropskega mladinskega dela.

Izkušnje mladinskega delo po Evropi so zelo različne – v Moldaviji je zelo drugače kot na Švedskem in zelo drugače kot na Portugalskem. Težava je v tem, da je Bonski proces, evropski program mladinskega dela, postal skoraj božja beseda in da je nujno, da se razširi po Evropi. Jaz pa mislim, da gre veliko bolj za to, kako se lahko različne države medsebojno podpirajo. Razmišljal sem o tem, da bi se morale evropske države združevati kot trio v procesu predsedovanja EU. Na primer: Norveška, Slovenija in Moldavija. Slovenija vstopa v EU kot relativno nova članica, a solidna članica EU, potem pa Norveška, ki ni članica EU, ampak je zelo bogata, in Moldavija, ki ni članica EU, a je zelo revna. Vzpostavil bi dialog med temi tremi državami o tem, kako se je mladinsko delo razvilo. Moldavija ima zdaj novo nacionalno agencijo, ki pa še ni zares vzpostavljena in ne deluje. Norveška ima ogromno denarja in ima dolgo tradicijo neodvisnega mladinskega dela. Vsi se lahko kaj naučimo eden od drugega. Tisti z več izkušnjami lahko delijo svoje dobre prakse z ostalimi in spremljajo njihov napredek. Tako da na koncu ne bomo imeli smoothija, kjer je vse zmiksano, ampak sadno kupo, kot nekakšen mozaik različnih praks mladinskega dela, ki mladim predstavlja paket različnih možnosti.

Intervju je bil izveden v sklopu aktivnosti, ki so jo organizirale Mreža MaMa, Mreža KROJ, Mestna občina Ljubljana in Univerza v Ljubljani.