Osrednjeslovensko regijo zaznamuje le eno mesto. Ljubljana. Prestolnica, kulturno, gospodarsko in politično središče Slovenije, še posebej pa Osrednje Slovenije. V pogovorih z dijaki se je pokazalo, da je ločnica med mestom in periferijo v Osrednji Sloveniji še vedno izjemno globoka, najbolj kočljiv je javni prevoz.

Že desetletja se v Sloveniji dogaja proces centralizacije, kar pomeni, da se vedno več ljudi, služb, družabnega in kulturnega dogajanja premika v večja mesta. V osrednjeslovenski regiji ima to vlogo Ljubljana, večina dijakov iz te regije se v Ljubljano vozi v šolo, tam se družijo, se udeležujejo družabnih in kulturnih dogodkov.

Pri tem pa jih daleč najbolj moti neobstoj ali pa premajhna pogostost javnega prevoza, še posebej ob vikendih. Levji delež dijakov še nima vozniškega dovoljenja ali avtomobila, taksiji so dragi. To dijakom pogosto onemogoča udeležbo na nekaterih dogodkih, ki so sploh v življenju mladega človeka izjemnega pomena za razširitev obzorij zunaj učnega načrta

Aleksa iz okolice Kamnika najbolj moti, »da je zadnji avtobus v moje kraje 20 čez deset iz Kamnika, kar pomeni, da če smo s prijatelji v Ljubljani, moram 15 čez deveto na vlak, da ujamem zadnji avtobus, ker druge povezave pač ni. Čez vikend je le nekaj avtobusov v celem dnevu, ob nedeljah trije, zadnji odrine ob šestih popoldne.«

»V mojem lokalnem okolju se vsi vozijo z avtomobili, ker javni prevoz ni zadosten, jaz pa te možnosti nimam,« še dodaja. Res je tudi, da so avtobusi, ki peljejo v bolj odročne kraje, pogosto skoraj prazni, dejstvo pa je tudi, da se ljudje, če imajo možnost avtomobila, ne odločajo za javni prevoz, ker je premalo praktičen.

Ravno ta izgovor pogosto uporabljajo avtobusna podjetja, češ, da ni dovolj potnikov za povečanje števila voženj, to pa le ustvarja začaran krog nižanja kakovosti javnega prometa ter posledično nižanje odjemalcev. Edini način izhoda iz tega kroga je povečanje kvalitete, kateri bo nedvomno sledilo povečanje števila uporabnikov.

Liza, ki se je nedavno iz periferije preselila v mesto, kjer se tudi šola, razliko močno zaznava. »Tukaj imam prijatelje, blizu imam šolo, zelo mi je všeč urban način življenja, vedno se nekaj dogaja. Zdaj, ko živim blizu centra, se lahko do njega sprehodim, grem s kolesom, zato se lahko udeležim tudi več dogodkov, koncertov kot prej, ko sem morala loviti zadnji avtobus.«

Ena izmed glavnih želj in potreb osrednjeslovenskih dijakov brez avtomobilov je torej dostopen, učinkovit in celodneven javni prevoz. Obstaja več rešitev oziroma omilitev tega problema, čeprav nobena ni enostavna. Lahko se pri prevoznikih zavzamemo za več voženj, predvsem ob vikendih in ponoči, a so prevozniki očitno mnenja, da jim to ni v tržnem interesu. Lahko bi država organizirala prevoz v bolj odročne kraje, za kar pa bi bila potrebna znatna sredstva. Lahko bi Slovenske železnice pozvali k organiziranju vsaj kakšnega nočnega vlaka. Do takrat pa bodo dijaki, ki niso iz Ljubljane, na polovici koncerta zapustili dvorano, loveč zadnji avtobus ali vlak.