Črt Luka, Pija in Petra so mladi posamezniki, vsak s svojo zgodbo. Z njimi smo se pogovarjali na drugem strokovnem seminarju v Ljubljani ob izidu znanstvene monografije Sočutni jezik med mladimi. Zakaj so se udeležili dogodka? Zakaj je na spletu in v družbi toliko negativnega, sovražnega? Kaj je tisto, kar bi odrasli po njihovem mnenju morali vedeti o mladih?

20-letni Črt Luka, prav tako 20-letna Pija in 27-letna Petra so se dogodka na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje v Ljubljani udeleželi v sklopu svojih mladinskih organizacij, pritegnila pa jih je predvsem tema. V en glas so potrdili, da je v družbi preveč negative. »V takem obdobju smo. Preveč je vse virtualno. Ljudje se učijo na internetu, ne pa v resničnem življenju. Preveč je negative na svetu,« je bila zelo jasna Petra. Iskreno je povedala, da si zaradi svoje težke zgodbe iz otroštva in mladosti, želi zmanjšati število takih zgodb pri mladih v prihodnosti.

Izpostavili so, da negativnost na spletu (in v komunikaciji v živo) enostavno pritegne več pozornosti v primerjavi s pozitivnimi vsebinami. »Uporabniki na spletu so skriti za svojimi profili in si več upajo. Hkrati pa mogoče želijo svoje težave prenesti na druge, čeprav se tega v resnici ne zavedajo,« je pojasnila Pija, Črt Luka pa je dodal: »Na internetu hočemo samo neko pozornost in potrditev, ki ju mogoče prej nikjer nismo dobili. S tem hočemo zadovoljiti določene svoje potrebe na nekonstruktivne načine, ker nimamo znanja, kako se konstruktivno soočati s tem.«

Pija si zato želi:

»Da se več poslušamo, več pogovarjamo, da so pogovori globlji, da drug drugega poskušamo razumeti in ne obsojati. Zdi se mi, da če ti nekdo naredi nekaj slabega, je na tebi, da se na to ne odzoveš s sovraštvom, ampak mu poskušaš pomagati, poskusiš razumeti njegov vidik, zakaj je nekdo nekaj slabega naredil ali ti rekel.«

»Ljubezen združuje. Če boš z njo pristopil do nekega problema, boš navdihnil ostale ljudi, da se težave lahko razrešijo z ljubeznijo, ne pa s polarizacijo,«

je Pijo dopolnil Črt Luka.

Umiri, sprejmi, preusmeri in uskladi, ne odbijaj in polariziraj

Mladi so s svojimi pogledi na sočutno in sovražno komunikacijo zelo dobro uokvirili bistvo drugega strokovnega seminarja. Vse skupaj jih bo Urad RS za mladino organiziral šest. Povod za strokovni seminar Podpiranje sočutja in sodelovanja z in med mladimi je bil namreč izid znanstvene monografije Sočutni jezik med mladimi: povezovanje vlade, znanosti, stroke in civilne družbe v iskanju odzivov na sovražni govor. Prvi je konec marca potekal v Mariboru, o čemer je za mlad.si poročala Živa Mijatović, MKC Maribor. Naslednji seminar bo v Celju.

Kot na prvem seminarju so bile tudi na drugem predstavljene nekatere uspešne in ustrezne tehnike soočanja s konflikti s sovražnim nabojem iz publikacije Sočutni jezik med mladimi. Ena izmed njih – zgoraj jo je dobro z besedami orisala Pija – je tehnika UZO.

Kako naj se mladi torej soočite s sovražnim govorom še preden reagirate nanj oziroma se soočite?

• Najprej se poskušajte Umiriti. Vprašajte se, kaj lahko vzpostavite v sebi, da bo vaš odziv sočuten? Poskušajte pri sebi opaziti, kaj vas vznemiri in kako ponavadi reagirate.
• Potem Zberite čustva in misli. To pomeni, da sprejmete čustva in spustite misli, ki z avas niso dobre.
• Na koncu pa se Osredotoči na tisto, kar je zares pomembno – sočuten odziv.

Pri tehniki UZO je v ospredju vaš center. Če se dobro poznate, sprejemate svoja čustva in jih znate regulirati, imate močnejše duševno jedro in konflikti vas težje vržejo iz tira. Najprej je torej ključno, da mladi poskrbite zase. Pri dejanskem odzivu v nadaljevanju pa je pomembno, da ne napademo, ne odbijamo nasprotnika in ne polariziramo. Ampak sprejmemo njihov argument, ga preusmerimo in poskušamo poiskati skupno pot. Treba je poudariti, da govorimo o vsakdanjih situacijah, ki niso pretresljive za žrtev oziroma niso ekstremne do te mere, da bi morali posredovati državni organi in pristojne institucije – tam je odziv, seveda, precej drugačen.

Mogoče je lažje, če zgoraj opisani potek predstavimo na primeru s seminarja. Predstavljajmo si, da v šoli nekdo pokomentira naš slog oblačenja z besedami: A si se danes oblekel_a v klovna?. Čeprav nam impulz govori, naj mu odvrnemo z besedami: Kaj si ti pameten_a? Tudi ti si grdo oblečen_a?, je naša naloga, da se najprej poskušamo umiriti in premislimo o besedah (Zakaj so me zmotile? Mi je stil tako pomemben, da me zaboli, če ga nekdo pokomentira? Mi je mnenje sošolca_ke sploh pomembno?). Nato se zberemo in morda odvrnemo malo hudomušno: A si ti modni_a svetovalec_ka?. S tem preusmerimo besede, napadalca_ko presenetimo in porabimo manj energije. V nadaljevanju poskušamo poiskati skupno pot, če je to mogoče, da se iz konflikta razvije nekakšen dialog: V katere trgovine pa ti hodiš? Pomagaj mi izboljšati slog in bom tudi jaz pomagal_ tebi.

Kaj so se naučili Petra, Pija in Črt Luka?

Petra: »Kako odreagirati in kako, vsaj poskusiti, razrešiti, težave. Da dejansko razumeš, kje je težava. Da tudi sam pri sebi znaš opredeliti, kaj kam paše.«

Črt Luka: »Ko si besedno napaden besedno, si vzameš čas, da zadihaš in si vzameš nekaj sekund za razmislek, preden reagiraš. Da ne odreagiraš nezavedno oziroma impulzivno, temveč zavedno.«

Pija: »Vzeti si moraš čas, da vdihneš in izdihneš, da umiriš svoje misli, da se vprašaš, kaj čutiš, in da potem naprej poskušaš v tej smeri nadaljevati pogovor.«

Kaj bi mladi radi, da odrasli (odločevalci, starši, učitelji) vedo o njih in njihovi komunikaciji?

Petra je izpostavila, da se v družbi še vedno premalo govori o duševnem zdravju, nasilju, sovraštvu in negativnosti, mladi pa imajo premalo podatkov, kako se soočati s tem. Po njeni oceni tudi nimajo informacij o tem, kako vzpostaviti močno notranje jedro – ki je ključno za sočutje. Če si centraliziran, si lahko sočuten: »To se moramo tudi naučiti. Ko smo majhni, tega ne vemo in nas nihče ne nauči. Začne se že pri vzgoji doma in nato v šoli.«

Pija je poudarila, da je glas mladih premalo slišan: »Mladi imajo tudi svoje težave in so premalo slišani. Predvsem od doma se njihove težave prenašajo v šolo, nekateri pa niso slišani niti v šoli niti doma.«

Mladi si želijo še, da bi vsebine v izobraževalnih ustanovah razširili oziroma dopolnili, predvsem s snovjo o duševnem zdravju, psihologiji, osebni rasti in čustvih. Črt Luka je eno izmed rešitev opisal takole:

»Radi bi nek predmet, pri katerem bi nam s pristopi, recimo samorefleksijo, pokazali, da so vsa čustva okej. V naši družbi včasih določena čustva niso sprejemljiva. Kdaj jih potem lahko izražam? Stvari niso tako ozke, kot nam vsi kažejo – da je vse zategnjeno. Če bi nam to pokazali, ko smo mlajši, bi to imelo velik vpliv kasneje. To bi bilo v resnici precej preprosto vpeljati v sistem, ker ljudje imajo znanje o tem. In dalo bi se izobraževati o tem dvakrat tedensko po 45 minut. Ali pa knjige! Obstajajo res dobre knjige o tem. Pri določenih predmetih bi lahko brali tudi te knjige, da bi se nam lahko razširil pogled.«