Ko se mladi priseljenci znajdejo v novi šoli, sredi neznanega okolja in jezika, njihov svet postane paleta občutkov – od strahu in negotovosti do radovednosti in upanja. Na konferenci Ali sem komu trn v peti?, ki smo jo obiskali ob mednarodnem dnevu migrantov, je bilo razpravljano o njihovem vključevanju v šole v Sloveniji, kjer so svoje zgodbe delili tudi mladi priseljenci sami. Njihova doživetja razkrivajo, kako zapleten je ta proces, a hkrati tudi, kako ključna je podpora okolice:

Kako se počutiš, ko si novinec?

Kot je povedal Mohammad iz Afganistana, je občutek, da si tujec, »ko ne moreš povedat, kaj ti misliš. Ko ne moreš sebe pojasnit najbolje.« Učne ure slovenščine so sicer ključ do integracije, a pogosto niso dovolj. Rand, ki prihaja iz Sirije, je izpostavila pomembnost šolskega okolja: boljše se je počutila na šolah, kjer je bila večja skupnost priseljencev. Tam so sošolci, ki razumejo podobne izzive, postali njena največja opora.

Pomembnost zgodnjih korakov

Selitve so stresne za vsako družino, a ravno v šolah se lahko začne proces ozdravljenja in sprejemanja. Če je ta dobro podprt, lahko mladi izkoristijo svojo prožnost, pridobijo samozavest in postanejo del nove skupnosti. Kot je poudaril ravnatelj Goran Popović z OŠ Livada, mora šola postati prostor sprejemanja, ne zavračanja. Slovenske šole, ki uvajajo inovativne pristope, so korak v pravo smer – a izzivov, kot so raznolike potrebe in pomanjkanje enotnih strategij, še ne manjka.

Vloga učiteljev in skupnosti

Učitelji in skupnost igrajo ključno vlogo pri vključevanju otrok priseljencev v šolski sistem. Učitelji s svojo empatijo in človečnostjo pogosto ustvarjajo prvo varno okolje za te otroke, ki se soočajo z izzivi novega jezika in kulture. Kot je poudarila Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije, lahko šola zrcali odnos družbe do priseljencev – bodisi spoštovanje bodisi zavračanje. Ravnatelj Goran Popović je izpostavil pomen intenzivnega pouka slovenščine in prilagodljivih pristopov, ki vključujejo tako formalno kot neformalno učenje skozi igro in socializacijo.

Vendar pa proces integracije presega šolske klopi. Skupnost, vključno z nevladnimi organizacijami, kot je Slovenska filantropija, lahko pomembno pripomore k povezovanju šol in družin, da otroci ne nosijo bremena prevajanja in prilagajanja svojih staršev. Ključno je tudi izobraževanje učiteljev, saj potrebujejo znanja in strategije za delo z otroki, ki prihajajo iz različnih okolij. Pozitivne zgodbe o uspešni integraciji – ki jih v javnosti primanjkuje, lahko navdihujejo širšo družbo in zmanjšujejo predsodke, hkrati pa dokazujejo, da otroci priseljenci niso ovira, temveč priložnost za rast in povezanost.

Konferenca Ali sem komu trn v peti? je potekala 18. decembra 2024 je v prostorih Uradnega lista Republike Slovenije. Organizirala jo je Slovenska filantropija. Dogodek je bil posvečen vprašanju vključevanja otrok priseljencev v šolski sistem skozi njihove oči. Na konferenci so sodelovali govorci z različnih področij, ki so vključevanje otrok v šole doživeli z različnih perspektiv: Mladi priseljenci Rand, Mohamed, Jaroslav in Fatum so delili svoje osebne zgodbe, izzive in uspehe; Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije, je delila vpoglede o vlogi šole kot prostora integracije; Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada, je predstavil dobre prakse vključevanja priseljencev. Predstavljen je bil tudi posnetek Anje Butala, profesorice slovenskega jezika v azilnih ustanovah, kjer je predstavila specifike poučevanja otrok priseljencev. Celoten dogodek je bil posvečen vprašanju vključevanja otrok priseljencev v šolski sistem skozi njihove oči.