Nedelja popoldne. Na Instagramu zagledam fotografijo gore nad jezerom, ki se mi zdi precej znano. Fotografijo slikam z Google Lens in ugotovim, da je to Jerebica (oziroma v italijanščini Cima del Lago – res inovativno ime).

Za to goro sem med drugim slišal od dekana ljubljanske medicinske fakultete. V glavo sem si zapičil, da si želim enkrat to točko videti. In kateri trenutek bi bil bolj primeren za to, kot po zabavni plezariji na Montažu. Po vzponu se s kolegom pripeljeva do Belih Voda, pojeva kosilo in v hladnem popoldnevu kreneva proti vrhu. Pot je označena s številko 653 – najprej sploh nisva vedela, ali hodiva prav. A sva vztrajala. Bilo je spolzko, hladno, turobno, a na vrhu je svetilo sonce kot bilka upanja nad najinima glavama. Pisalo je štiri ure hoje, to bi bil ravno čas zahoda, a sem upal na to, da bova hitrejša. In res! Do vrha sva prišla v dveh urah in 15 minutah. Še sreča, da sva lahko potem še po svetlem prišla do avta.

Jerebica (2126 m) je čudovita gora, ki leži na slovensko-italijanski meji in nagrajuje svoje obiskovalce s spektakularnim razgledom na Rabeljsko jezero. Pot se začne ob robu prodišča, kjer nas markacije usmerijo na pot 653. Po prodnati poti, ob kateri občasno buči snežnica v jezero, nas smerokazi usmerijo v gozd. Steza se počasi vzpenja, kroži okoli pobočij in nam omogoča vpogled v divjo in neokrnjeno naravo. Višje prečkamo odprta območja grmičevja in se vzpenjamo po prijetni gozdni stezi, ki ji sledimo do Jezerskega sedla.

Od tam pot zavije pod Gorenji Vogel, se dvigne čez več naravnih poličk in doseže neizrazito sedlo. Na najzahtevnejšem delu poti se znajdemo pred nekaj metri strme stene, ki jo je treba preplezati, vendar s pomočjo dobrih oprimkov ta vzpon postane prava pustolovščina. Ko se končno dvignemo na sedlo med Gorenjim Krivim Robom in Jerebico, nam še nekaj prečnega vzpona omogoči pogled na vrh. Na tej zadnji etapi se pot odpira in pred nami se razgrne čudovit pogled na smaragdno modro Rabeljsko jezero, ki kot biser leži globoko spodaj.

Na vrhu Jerebice nas pričaka osupljiva panorama. Proti severu se razprostira mogočno Karnijsko gorovje, proti jugu pa lahko občudujemo doline pod nami, obdane s čudovitimi gozdovi. Nepozaben razgled in občutek, da smo osvojili goro, nas napolni z neizmerno radostjo in ponosom.

Skratka, da povzamem, obisk te gore predlagam vsakomur, ki ceni lepe, travnate razglede, nenevarne poti in osupljive prizore.

Avtor prispevka in fotografij: Maks Matej Cuzak