“Trend polarizacije med mladimi bi bilo treba jemati resno.”
Fundacija Friedrich Ebert Stiftung in mariborska filozofska fakulteta sta nedavno predstavili izsledke nove mednarodne raziskave o mladih. Več kot 600 mladih Slovencev in Slovenk so februarja in marca letos prek spletne ankete spraševali, kako dojemajo razvoj svojih družb in lastne prihodnosti. Pri omenjeni študiji je med drugim sodeloval tudi Miran Lavrič z omenjene fakultete. V mesečnem intervjuju spletnega portala mlad.si je predstavil ključne ugotovitve in poudaril, da mora politika aktivno naslavljati vprašanja stanovanjske problematike, saj ta trenutno sodi med glavne skrbi mlade generacije.
Katere so glavne razlike v izsledkih raziskave med letoma 2018 in 2024 glede stresa in pesimizma med mladimi?
Že 2018 smo ugotavljali, da so mladi v primerjavi z letom 2010 bistveno pogosteje poročali o visoki prisotnosti stresa. Do letošnjega leta je prišlo do dodatnega občutnega povišanja. Poleg naraščanja stresa opažamo tudi denimo močno povečanje občutkov brezvoljnosti in odtujenosti. Vse več mladih namreč meni, da je življenje prazno in brez pomena. V zadnjih šestih letih se je precej povečal tudi pesimizem glede osebne prihodnosti in prihodnosti slovenske družbe kot celote. Danes na primer že skoraj polovica (46 %) mladih meni, da se bo splošno stanje slovenske družbe v naslednjih desetih letih poslabšalo.
Na podobne trende v zadnjih desetih ali dvajstih letih kažejo tudi druge raziskave na področju duševnega blagostanja mladih. Vzroke za te spremembe lahko iščemo v dejavnikih, kot so prekomerna uporaba digitalnih naprav, zlasti socialnih omrežij, individualizacija, pritiski vezani na uspeh v šoli in življenju, krhanje družinskih vezi ter učinki pandemije.
Kakšne so razlike med stališči pri fantih in dekletih? Ali se ta spreminjajo enako pri obeh skupinah ali prihaja do odstopanj?
Tako kot druge raziskave tudi naša kaže, da dekleta v večji meri poročajo o negativnih vidikih duševnega stanja. Pogosteje na primer poročajo o visokem stresu in tudi o visoki zaskrbljenosti glede stvari, ki bi se lahko zgodile njim osebno ali celotni družbi, recimo da bi bile žrtve fizičnega napada, da bi resno zbolele, da bi prišlo do vojne ali do hudih posledic podnebnih sprememb. Na ravni političnih stališč opažamo precej večji porast nacionalizma med fanti, ki seveda v tem oziru prednjačijo pred dekleti. Prav tako so fantje bistveno manj naklonjeni povečanju pravic marginalnim skupinam, kot so pripadniki LGBTQIA+ skupnosti ali etnične manjšine.
Še posebej velika razlika pa nastaja glede pravic žensk. Delež deklet, ki meni, da nimajo dovolj pravic, se je po letu 2018 močno povečal, in sicer z 20 na 40 odstotkov. Med fanti se je ta delež celo nekoliko zmanjšal in znaša samo 23 odstotkov, medtem ko se je delež fantov, ki menijo, da imajo ženske preveč pravic, v obravnavanem obdobju več kot podvojil. Ti rezultati nakazujejo, da bi v prihodnjih letih in desetletjih lahko prišlo do zaostrovanja napetosti med moškimi in ženskami.
Podnebne spremembe in brezposelnost nista visoko na lestvici skrbi mladih v Sloveniji. Ali ste pričakovali takšne rezultate in kaj menite, da bi lahko bili razlogi za to?
Ti rezultati so res nekoliko presenetljivi. Skrb glede podnebja se recimo kljub resnim ekološkim krizam v zadnjih letih, kot so bile poplave poleti leta 2023 in gozdni požari poleti leta 2022, presenetljivo ni povečala. Zdi se, da so se mladi že nekako navadili na to grožnjo in jo jemljejo kot neko stalnico oziroma novo realnost. Nekoliko manj preseneča stagnacija strahu glede brezposelnosti, saj so se razmere glede tega vprašanja v zadnjih letih dejansko močno izboljšale.
Predvsem pa se je potrebno zavedati, da je sorazmerno nizek rang omenjenih dveh strahov predvsem posledica močnega porasta drugih strahov. Gre na primer za strah pred vojno ali težavami v zvezi s priseljenci. Oboje je očitno povezano z mednarodno nestabilnostjo in novimi vojnami, ki so se pojavile v zadnjem času.
Poleg tega smo letos merili tudi nekatere druge skrbi, ki so se izkazale kot dejansko najbolj prisotne. Gre predvsem za stanovanjsko problematiko, pa tudi problematiko zdravstvenega in pokojninskega sistema.
Opazno je, da mladi zaupajo vojski in policiji, manj pa političnim strankam in medijem. Kako to zaupanje (ali pomanjkanje tega) vpliva na njihovo angažiranost v političnih in družbenih vprašanjih?
Mladi, tako kot javnost nasploh, že zelo dolgo izkazujejo nizko zaupanje do politike. To ni nič novega. Treba je vedeti, da je politika vedno javno izpostavljena ob vseh težavah, ki se porajajo v družbi, in seveda znotraj politike same. Poleg tega se v politiki srečujejo silni interesi in zato prihaja do napetosti, korupcije, medsebojnega obtoževanja … Na drugi strani sta vojska in policija vidni predvsem, kadar zagotavljata red, pomagata pri naravnih nesrečah … Ta razmerja torej niso presenetljiva.
Bolj se mi zdi pomembno, da se je zaupanje v politične institucije v zadnjih letih rahlo povečalo. Čeprav je še vedno zelo nizko, je to dober znak z vidika politične participacije mladih, ki se je v zadnjih letih prav tako precej okrepila. Oba trenda sta gotovo medsebojno povezana in skupaj nakazujeta, da se mladi počasi vračajo v politiko.
Nacionalizem in nacionalni ponos med mladimi rasteta. Kako to vpliva na njihovo dojemanje Evropske unije in multikulturnosti v Sloveniji?
Zaupanje v Evropsko unijo se je kljub porastu nacionalizma v zadnjih šestih letih precej okrepilo. Še bolj se je okrepilo zaupanje v zvezo Nato. Kar zadeva multikulturnost mladi postajajo vse bolj zahodnjaški. Zaupajo torej institucijam globalnega zahoda in so tudi odprti do priseljencev iz tega območja. Hkrati pa postajajo bolj skeptični in zaskrbljeni glede priseljevanja iz bolj oddaljenih držav, na primer držav Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Glede slednjih so sicer mnenja mladih precej dejena; prihaja do ideološke polarizacije.
V raziskavi je bilo ugotovljeno, da mladi menijo, da imajo marginalizirane skupine preveč pravic. Kaj bi lahko bil razlog za to naraščajočo percepcijo in kako bi lahko to vplivalo na prihodnjo družbeno kohezijo?
Res je, da smo zabeležili trend naraščajoče nenaklonjenosti povečevanju pravic nekaterih marginaliziranih skupin. Predvsem gre za pripadnike LGBTQIA+ skupnosti. To je tudi edina marginalizirana skupina, za katero je delež mladih, ki meni, da ima preveč pravic, večji od deleža mladih, ki menijo nasprotno. Pri tem velja dodati, da sicer velika večina mladih ostaja izrazito tolerantnih do istospolne usmerjenosti kot take. Ocenjujem, da torej ne gre toliko za porast nestrpnosti do posameznikov kot za nasprotovanje javnemu izpostavljanju in politiziranju te problematike.
Sicer pa moramo vedeti, da – kljub negativnemu trendu – deleži mladih, ki drugim marginalnim skupinam (etnične manjšine, ženske, mladi) pripisujejo premalo pravic, še vedno prevladujejo nad deležem takih, ki menijo, da imajo te skupine preveč pravic.
Kakšne posledice bi lahko imela vse večja ideološka polarizacija med mladimi v Sloveniji na dolgoročno stabilnost družbe?
Slovenija v zadnjih letih sodi med najbolj ideološko in politično polarizirane države v Evropski uniji. Krepko presegamo zdravo mero družbene razdeljenosti in to se odraža v slabšem sodelovanju na številnih ključnih ravneh odločanja. Velik problem je tudi v posebni vrsti udobnosti vladanja ene in druge strani v polarizirani politični areni. Vsaka stran namreč svoje volivce pridobiva predvsem s tem, da jih rešuje pred nasprotno stranjo. Učinkovita politična taktika tako postaja demoniziranje nasprotnika namesto učinkovitega reševanja družbenih problemov.
Polarizacija mladih v tem kontekstu seveda ni dobra novica. Mladi so pogosto znanilci prihodnosti in v tem smislu bi bilo treba trende polarizacije med mladimi jemati resno in jih poskušati ublažiti.
Mladi so vse manj pripravljeni prevzemati odgovornost, vključno z izobraževanjem in oblikovanjem družine. Katere družbene in ekonomske dejavnike vidite kot ključne za to spremembo v vrednotah?
Glede na nekatere druge študije lahko domnevamo, da je zaznan premik na področju izobraževalnih aspiracij deloma posledica naraščajočega skepticizma glede ekonomske vrednosti univerzitetne izobrazbe. Mladim je vse bolj pomembno imeti denar, dobro izgledati in podobno. Sprašujejo se, koliko jim bo dolgoročno k temu pomagala višja formalna izobrazba in iz tega vidika mnogi postajajo skeptični. Zdi se torej, da izobrazba kot vrednota sama po sebi nekoliko izgublja svoj pomen, kar lahko povežemo tudi s široko dostopnostjo znanja na internetu in z nepredvidljivimi posledicami razvoja umetne inteligence.
Se je pa pokazalo, da je upad izobraževalnih aspiracij sestavni del širšega upada vrednot neodvisnosti in odgovornosti. V tem okviru opažamo tudi znaten upad družinskih vrednot oziroma porast nepripravljenosti mladih za prevzem odgovornostih, povezanih s poroko in starševstvom.
Posebej se mi zdi zanimivo, da pomembnost aktivnega udejstvovanja v politiki ni statistično povezana z vrednotami odgovornosti, je pa močno povezana s potrošniškimi vrednotami, zlasti z vrednoto nošenja oblačil priznanih blagovnih znamk. Sklepamo lahko, da je motivacija mladih za udejstvovanje v politiki v zadnjem času vse bolj povezana z materialističnimi in narcističnimi motivi. Seveda takšnih motivov nikakor ne moremo pripisati vsem mladim. Po rezultatih dodatnih analiz med politično naravnanimi mladimi še vedno prevladujejo motivi prevzemanja odgovornosti. Gre le za to, da so se potrošniško obarvani motivi v povprečju skozi zadnja leta nekoliko okrepili.
Ali menite, da lahko izsledki te raziskave vplivajo na oblikovanje politik, usmerjenih v izboljšanje položaja mladih v Sloveniji? Imate predlog specifičnih politik, ki bi jih lahko implementirali?
Vsekakor so rezultati relevantni za mladinske politike. Osebno se mi zdi posebej pomembno, da politika karseda aktivno naslavlja vprašanja stanovanjske problematike, ki je pri vrhu skrbi mladih. Na nek način je vzpodbudno, da mlade zelo skrbi tudi stanje drugih javnih sistemov, kot je zdravstveni ali pokojninski sistem. To kaže, da jih dejansko zanima prihodnost v slovenski družbi, kar se med drugim kaže tudi v okrepljenem zanimanju za politiko. To je potencial, ki ga etablirana politika ne bi smela spregledati.