Prostovoljka Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto Ana iz Severne Makedonije se je v začetku meseca v organizaciji slovenske nacionalne agencije Movit udeležila vmesnega vrednotenja oz. usposabljanja vseh prostovoljcev, ki v Sloveniji opravljajo prostovoljstvo v okviru Evropske solidarnostne enote.

Tokrat je petdnevno usposabljanje potekalo malce drugače, saj so se mladi skupaj s trenerji podali na pohod od Divače do Ankarana. Več kot 50-kilometrsko pot je v slabih petih dneh prehodilo 14 prostovoljcev iz skupno 11 r azličnih držav.

Ob vrnitvi v Novo mesto je Ana zapisala:

»Prvega julija sem imela srečo, da sem se udeležila drugega usposabljanja za prostovoljce oziroma dogodka Mid-Term Istra, kot so ga poimenovali organizatorji in ki je potekalo na več lokacijah. Tokrat je bilo prisotnih le 14 prostovoljcev, ki smo na usposabljanje prispeli iz različnih koncev Slovenije, in trije koordinatorji. Nekaj prostovoljcev sem poznala že od prej, saj sem se z njimi srečala že na uvodnem usposabljanju v Čatežu.

Priznam, da sem bila vnovičnega srečanja z njimi zelo vesela. Ko sem v ponedeljek prispela v Divačo, je najprej sledilo predstavljanje, takoj zatem pa smo se že odpravili na prvi del pohoda. To je bil prijeten sprehod po okolici, med katerim smo se še bolje spoznali prek zanimivih vprašanj, ki so nam jih zastavili koordinatorji.

Po kosilu smo imeli drugi sprehod, ki nas je pripeljal do naše prve nastanitve. To je bil zelo prijeten majhen hostel. Domačini so bili zelo gostoljubni in so za nas zelo dobro poskrbeli. Priskrbeli so nam potrebščine in hrano ter zadovoljili naše potrebe. Ob prihodu na usposabljanje me je namreč grozno bolel želodec in koordinatorji so bili tako prijazni, da so mi ponudili nekaj zdravil, prav tako sem dobila svojo sobo, za kar sem jim še danes zelo hvaležna.

Kaj me je naučil premislek sredi narave?

Drugi dan smo se odpravili naprej. V krajih, kjer smo hodili, je bila narava neverjetno lepa. Med odmorom so koordinatorji za nas pripravili kratko delavnico v gozdu. Določili so, da si moramo izbrati kraj v bližini počivališča, kjer bomo sami posedeli 10 minut in si iz predmetov v okolici naredili nekaj, kar nas spominja na naš projekt v organizaciji, v kateri prostovoljimo. Kaj kmalu sem našla svoj kotiček, posedela v miru tisti odrejeni čas in opazovala lepoto, ki me je obdajala. Priznati moram, da sem potrebovala nekaj časa, da sem dojela pomen te kratke dejavnosti. Bil je v tem, da je skrb zase enako pomembna kot skrb za nekoga drugega.

Kot prostovoljci imamo veliko nalog in vedno skušamo pomagati drugim, a hkrati moramo poskrbeti tudi zase, kajti drugače ne bomo mogli pomagati nobenemu drugemu. Ta delavnica mi je bila resnično všeč, ker smo na koncu izvedli še samorefleksijo.

Tudi tretji dan je bil zelo zanimiv in sem se zelo zabavala. Obiskali smo prostovoljski center v Kastelcu, spoznali čudovite ljudi in jedli odlično hrano. Tako okusnega obroka nisem jedla še nikoli prej! Vse je bilo sveže, okusno in slastno. Po kosilu so nas koordinatorji razdelili v skupine in po nekaj urah smo imeli priložnost predstaviti in izraziti svoje mnenje o kompetencah Youthpassa. Nato smo se preselili na naslednjo lokacijo, Osp.

Ves trud je poplačal že prvi pogled na morje

Naslednje jutro nas je čakal najzahtevnejši del tega potovanja, to je bila hoja proti obali, ki je skupaj z odmori in obiskom majhnega vrtca v gozdu trajala kar šest ur. Vrtec v naravi je odlična ideja in kdorkoli ga je postavil v gozd, je zelo dobro premislil. Na ta način otroci preživijo več časa v naravi, poleg tega pa je tam veliko naravne sence. Zame je bil največji izziv šesturna hoja s težko torbo, a ko sem zagledala morje, sem na to takoj pozabila.

Vsa hoja in pohodništvo, ki smo ju opravili med tednom, sta bila vredna truda, ko sem zagledala neskončno modrino morja. In nenazadnje, tudi nastanitev zadnjega dne je bila neverjetna. Skupaj s še tremi dekleti sem zadnjo noč preživela v majnem stanovanju tik ob morju. Bilo je res neverjetno!

Od celotnega potovanja me je najbolj navdušilo spoznavanje novih ljudi, občudovanje naravnih lepot Slovenije, učenje iz narave, izstopanje iz cone udobja in ustvarjanje novih spominov … Kot perfekcionistka ponavadi vidim vse bolj črno oziroma slabo, karkoli se zgodi v dnevu, tokrat pa sem bila prvič veliko bolj osredotočena dobesedno na vse, razen na slabo.

Zelo sem hvaležna za priložnost, da za nekaj dni neham premlevati vse, kar se mi dogaja v življenju, in da le uživam. Četudi je to trajalo le nekaj dni.«