Aprila lani nisem vedela, da bo spontana odločitev povzročila, da bom doživela eno najboljših let svojega življenja. Naključno petkovo jutro sem se preprosto zbudila in nisem vedela, kaj naj počnem v naslednjih mesecih, saj sem pravkar zaključila enoletno delo. Vedela sem samo, da nočem takoj nazaj na trg dela, saj imam nekaj denarja na strani in si želim potovati in raziskovati svet. Priznam, bila sem frustrirana, ker po 25-ih letih odraščanja in študija še nisem mogla uresničiti teh sanj, saj jih je pandemija in posledično zaprte meje preprečila. Ampak zdaj, ko sem imela čas in denar, so ostala samo vprašanja. Kako, kje, s kom, kdaj?

Vedela sem za možnosti prostovoljstva prek ESC in zato sem se odločila pogledati ponudbe na spletni strani. Trajalo je nekaj časa, da sem našla pravo priložnost in tam, na prvi strani, je bila ponudba za enomesečni skupinski prostovoljski projekt v Španiji. Projekt je potekal v juniju, udeležilo se ga je še 15 drugih udeleženk_cev, starih od 18 do 30 let, iz različnih držav, šlo pa je za jezikovno izmenjavo in ohranjanje morskega okolja, in bilo je vse, kar sem si kadarkoli želela. Problem je pa bil, da se je prijava zaprla isti dan. Običajno sem res slaba pri sprejemanju odločitev in sprva sem mislila, da je že prepozno, ampak naj bo. Prijavila se bom in bomo videli, kam bo šlo.

In kako daleč je šlo?

Sprejeli so me in preživela sem neverjeten mesec. Izkušnja je bila čudovita, in tam sem spoznala nekoga, ki je bil vključen v dolgoročno prostovoljstvo in mi je pokazal vse druge možnosti mladinskih izmenjav in tečajev usposabljanja, za katere nisem vedela, da obstajajo, in vse je nenadoma postalo tako jasno. Prijavila sem se na dva tečaja usposabljanja poleti, bila sprejeta na oba in začela iskati bolj dolgoročno priložnost.

Potem pa sem videla Bobovo ponudbo. Ko sem prebrala, sem pomislila, da je točno to, kar sem iskala, zato sem se seveda prijavila. Sprva se sploh nisem spomnila, da je bilo v Sloveniji, vse, o čemer sem lahko mislila, so bile naloge, učenja, opisi … Po treh intervjujih sem bila sprejeta za vlogo, za katero se nisem prijavila, a mi je bolj ustrezala in po nekaj dolgih avtobusnih vožnjah sem končno prispela v Ljubljano.

Ko sem videla obrabljeno fasado Boba, sem iskreno dvomila v svojo odločitev. Kaj počnem tukaj? Ampak kmalu, po vikendu, ko sem se navadila na stanovanje in nepričakovano našla novo prijateljico v obliki dekleta mojega sostanovalca (samo en dan in že prijateljica, juhu!), je bil prvi uradni dan na Bobu. In takoj sem začutila, da so bile moje skrbi odveč. Morda je fasada stara, morda je vreme sivo (pravzaprav se je vreme hitro spremenilo v sončno), ampak ljudje so super prijazni, notranjost je domača, in takoj sem se počutila zelo udobno. To je začetek nove avanture!

Prvi tedni so bili tedni prilagajanja. Naučila sem se orientirati v Ljubljani, ki je zelo lepo mesto, odkrivala sem ga na neobičajen način (z ogledom ulične umetnosti v mestu in obiskovanjem nekaterih grafiterskih sten s skupino finskih raziskovalcev. Kdo bi si mislil). Spoznala sem svoje sodelavke_ce, videla, kako poteka tipičen teden v dveh mladinskih centrih, katere dejavnosti so se odvijale, kako bi se v vse to vključila, kaj od mene pričakujejo, in tudi kaj si lahko predstavljam in ustvarjam.

In potem je prišel še en ESC prostovoljec, postal je moj sostanovalec in bila sva dva, ki sta odkrivala kraj in mladinsko delo ter neformalno izobraževanje. Sodelovala sva na dogodkih, pripravljala dejavnosti, hodila na sestanke. Vse je bilo novo in razburljivo, vsak dan sem se zbudila z nasmehom na obrazu, se smejala z drugimi, načrtovala, raziskovala in se poskušala naučiti osnov slovenščine (ne preveč uspešno, priznam).

Tedni so se spremenili v mesece. Šla sem po dva nova prostovoljca in se počutila kot starejša sestra, ki ju uvaja. Postali smo odlični prijatelji in sostanovalci, ustvarili smo majhno in tesno skupnost v stanovanju, imeli filmske večere (vedela sem, da je bila dobra ideja prinesti projektor), hodili na izlete (Slovenija je tako lepa. In države okoli nje tudi), delali skupaj, razmišljali o projektih, ki smo jih želeli ustvariti.

Letni časi so se menjali, prihajale so nove izkušnje. Šla sem na uvodno usposabljanje z drugimi prostovoljci v Sloveniji, pa tudi na usposabljanje za vmesno vrednotenje. In kdo ne bi užival v enem tednu v lepem hotelu, s spa-jem in odlično hrano, spoznavanjem novih prijateljev iz cele Evrope in različnimi aktivnostmi (ter časom za refleksijo) in to vse brezplačno.

Bob mi je dal tudi priložnost, da grem na enotedensko mladinsko izmenjavo na Hrvaško, saj so bili partnerji projekta. Teme niso bile lahke (o spolnem nadlegovanju, socialnih in LGBTQ+ temah, deradikalizaciji, aktivizmu), vendar je bila to res pomembna izkušnja, ki smo jo delile z mladimi iz Slovenije, Hrvaške in Nizozemske. Živele smo v majhnem gradu (ali, no, velikem dvorcu!) v gorah, kjer smo lahko delile svoje izkušnje in primerjale podobnosti ter razlike o teh tematikah in tudi drugih. Sklenile smo prijateljstva in ko smo enkrat začele govoriti, smo se težko ustavile. Na tej izmenjavi sem vodila tudi delavnico o (de)radikalizaciji. Bilo je stresno, ampak tako nagrajujoče, ko je bila dobro sprejeta. Na splošno sem se iz te izkušnje ogromno naučila. 

Po tej prvi uspešni izkušnji sem začela načrtovati in organizirati svoje delavnice v mladinskih centrih Bob in ULCA. Imela sem toliko idej in bilo je tako osvobajajoče, da sem imela prostor in podporo, da samo ustvarjam in si predstavljam. Ni bilo skrbi glede denarja, iskanja kraja za bivanje, prilagajati se ali ne imeti časa … Lotila sem se in začela, včasih nepričakovano, različne serije delavnic, ki so bile res dobro sprejete. Na primer, hodila sem na redne delavnice šivanja DIY v MC ULCA in sicer ob torkovih večerih, ampak nisem imela ničesar za šivati, zato sem preprosto začela plesti. Drugi udeleženci so postali zainteresirani in pozimi sem začela z delavnico pletenja vsak drugi torek, potem pa sem rekla, da me dejansko zelo zanima tudi vezanje knjig. Najprej smo preverili interes udeležencev, ki so ga za omenjeno izkazali, zato se je to spremenilo v serijo delavnic vezanja knjig, ki so trajale več mesecev.

Obenem sem želela govoriti o spolnosti in odnosih v varnem prostoru in Barb, moja mentorica (mentorski sistem je res tudi zelo dober!), je rekla, da so to dejansko že izvajali na Bobu v preteklosti, vendar so z izvajanem prekinili zaradi pandemije, in da ja, seveda lahko začnemo znova. Nenadoma smo bili ekipa, ki je aktivnost načrtovala, jaz sem prav tako urejala grafike, postavili smo pravila in varne besede za aktivnost in že smo imeli udeležence ter res dobre debate. Prav tako nas je posnela nacionalna televizija, na posnetku tudi sama v krogu podajam veliko roza plišasto račko. 

Najbolj sem ponosna na serijo delavnic, ki sem jih poimenovala Predstavljaj si prihodnost. Želela sem govoriti o novih narativih in kako si lahko predstavljamo drugačno (ne tako mračno) prihodnost zase in druge ter razmišljamo izven okvirjev in družbe, ki nam je predstavljena. Razpravljale smo o številnih temah (izobraževanje, ekonomija, družba, ekologija, lokalne valute … pa tudi sanje in upi), debatirale, razmišljale, gledale Ted pogovore o sreči in youtube videe o ekonomiji v Star Treku ter imele na splošno res prijetno vzdušje brez osredotočanja na to, kako stvari gredo narobe.

Popolnoma sem izkoristila tudi možnost, da si lahko sposodim Bobov avto za izlete v svojem prostem času – do slapov, jezer, rek, gora, do Dunaja, Budimpešte, Pirana, v velika mesta in majhne vasi, s prijatelji od doma in od tu … Šle smo na smučanje, pohodništvo, plavanje, na masažo, drsanje, jedle smo v restavracijah (hvala študentskim bonom!), obiskovale jame in gradove … In v vse to niti ni všteto vse, kar sem počela na vsakodnevnih aktivnostih na Bobu in v ULCI!

V teh mesecih sem lahko preizkusila popolnoma nove stvari, se izboljšala v stvareh, ki me zanimajo, odkrivala nove metode in orodja, se učila o skupnostih in svetu okoli sebe, o aktivizmu in drugih oblikah vodenja, o različnih implementacijah trajnosti … Slikala sem, risala, plela, gradila, rezala, pisala, tiskala na majice, delala sončne risbe, brala, preizkusila sem se v igri vlog in gledališču, poslušala, kuhala, pekla, kolesarila, plesala (še vedno mi ne gre, ampak break je bil super), taggala in še veliko več.

Iskreno, težko najdem besede, da izrazim vse, ne da bi napisala preveč (pa sem že veliko napisala). (Tudi blebetam, se opravičujem). Ena izmed najpomembnejših stvari, ki bi jih rada še izpostavila, so neverjetni ljudje, ki sem jih spoznala. Takoj sem se počutila sprejeto in začutila, kako topli in prijazni so vsi. Pokazali so neverjetno podporo drug drugemu, meni in mojim idejam. V vsakdanjem življenju mi je vedno nekdo stal ob strani, naj bo to moja mentorica ( rada te imam, Barb), sodelavci, prijatelji, drugi prostovoljci … Ko se je zgodilo nepričakovano, kot so recimo zdravstvene težave in kako ravnati s povračili bolnišničnih stroškov, do skupnih nasvetov, osebnih in profesionalnih – vsi so bili tukaj. Počutila sem se srečno, priznano, sprejeto in zaščiteno. Vsak dan mi je bil v veselje.

Druga stvar je, da sem se veliko naučila in osebnostno ter poklicno zrasla. Naučila sem se o mladinskem delu, neformalnem izobraževanju, jezikih, timskem delu, govorjenju in samozavesti pri vodenju delavnic, razvijanju idej, PR-u, horizontalni strukturi organizacije, umetnosti, gledališču, trajnosti, politiki, različnih kulturah … Bil in še vedno je velik občutek skupnosti, odgovornosti, pravilnega delovanja, vendar brez strahu pred neuspehom. Dalo mi je sveže nove ideje o moji prihodnosti in poteh, ki bi jih želela raziskati in se dobro ujemajo z mojimi prejšnjimi izkušnjami. Več vem o tem, česa sem sposobna, počutim se samozavestno o svojem znanju in sposobnostih. Počutila sem se, kot da sem bila na pravem mestu ob pravem času.

Zdaj, deset mesecev kasneje, lahko rečem, da sem imela najboljši čas tukaj in da je ta odločitev izpolnila vsa moja pričakovanja in še več.

Napisala: Mila Bétemps

*Objava odraža samo sporočilo avtorja. Evropska komisija ni odgovorna za kakršno koli uporabo informacij, ki jih vsebuje objava.

#ProstovoljstvoNaBobu #VolunteeringAtBob.