Turistična zveza Slovenije je že enajsto leto razpisala tekmovanje v turističnem vodenju, ki je namenjeno mladim turističnim navdušencem od 16 do 29 leta. Na natečaj se je letos prijavilo 17 kandidatov. Cilj projekta je mlade navdušiti za poklic turističnega vodnika. Leta 2019 si je zmago v Novem mestu priboril Job Stopar in za nagrado prejel nagradni kupon Turistično-gostinske zbornice Slovenije za udeležbo na tečaju in opravljanje izpita za nacionalno licenco.

Ko mi je pripovedoval o turističnem vodenju po Novem mestu, sem mu brez pomišljanja priznala, da je tudi mene očaral. Izbral je namreč res inovativen pristop k vodenju in komisijo v uvodu navdušil kot vodič interpretator. »Pri slovenščini smo ravno obravnavali Dragotina Ketteja, ki je napisal pesem Na trgu. Postavljena je na glavni trg v Novem mestu. Vodnjak daje ritem pesmi. Imel sem srečo in izžrebal sem ravno ta odsek. Za vsak primer sem s seboj vzel knjigo poezijo Dragotina Ketteja, stopil sem na vodnjak in odrecitiral pesem. Po mojem se je zdelo to komisiji kar prikupno. Spomnim se tudi, da sem začel z dolenjskim naglasom, ker se mi je zdelo, da bi bilo to smešno, poleg tega je moj dedek Dolenjec. Mislil sem, da bom bolj živčen, a sem se kar sprostil in stresal šale. Po mojem jih je to prepričalo. Večina jih je bilo resnih, povedali so veliko, a se mi zdi, da sem užival. V programu Mladi turistični vodnik so se sicer pozneje osredotočili bolj na program za turistične vodnike, ne na vodnike interpretatorje, zato ne spodbujajo igranja vlog. Lokalne zanimivosti in skrivnosti so seveda dobrodošle.«

Geograf v Udin borštu

Tekmovanja se je udeležil v tretjem letniku gimnazije Kranj in na začetku sploh ni vedel, da vključuje tudi praktični del. »V prvem delu si moral narediti načrt vodenja po domačem kraju oziroma kraju, v katerem obiskuješ šolo. Naredil sem načrt vodenja po Kranju. Imel sem malo treme, saj sem izvedel, da gre za več odsekov, pomeriš se v vodenju tistega, ki ga izžrebaš. V okviru tekmovanja so imeli tudi pripravljalno vodenje, za kar pri Turistični zvezi Slovenije poskrbijo vsako leto. Vrgel sem se v priprave, kar mi je verjetno najbolj pomagalo. Zaprl sem se v sobo, bral knjige ter delal zapiske,« je o začetkih spregovoril Stopar. Doma je iz Naklega, zato smo ga izzvali tudi z vprašanjem, kaj bi nam pokazal v domačem kraju.

»Študiram geografijo, tako da bi se verjetno bolj osredotočil na naravne znamenitosti. Kot geografa me zanima Udin boršt, največji sklenjeni gozd v Ljubljanski kotlini. Živim na robu Udin boršta, gozda med Kranjem, Golnikom in Tržičem. Za geografe je pomemben, ker je najboljši primer konglomeratnega Krasa v Sloveniji. Peljal bi vas na ogled kraških pojavov, ki jih ne bi pričakovali v sredini Ljubljanske kotline: od jam, slepih dolin do ene od največjih gostot vrtač zunaj matičnega Krasa. Veliko imamo tudi zgodovine, predvsem rokovnjaške, jugoslovanske zgodovine, saj je tam zdaj Krajinski park spomina na drugo svetovno vojno. Gre za območje, na katerem sem preživel največ časa in ga najbolj poznam. Udin boršta ne promoviramo, kot bi ga lahko«. S tem stavkom je dokazal, da je v prvi vrsti geograf in šele nato turistični vodnik.

Rojen pod srečno zvezdo

Kot zmagovalec je prejel brezplačno opravljanje izpita za turističnega vodnika na Turistično-gostinski zbornici Slovenije. »V resnici sem prejel tudi pripravo na izpit, ki je sestavljen iz dveh delov: iz teorije in prakse. Pri teoriji imaš šest področij; psihologija vodenja, zakonska podlaga vodenja, zgodovina, geografija, umetnostna zgodovina in mislim, da še etnologija. Pri vsaki temi je razpisanih od 30 do 40 vprašanj. Na izpitu moraš odgovarjati pred komisijo. Z vsakega področja dobiš eno vprašanje. Kar precej je učenja. Obstajajo sicer skripte, ampak sam sem odgovore raje našel sam, tako se več naučiš. Geografski del se mi je zdel lahek, saj so bila vprašanja zelo splošna, recimo naštej 10 znamenitosti v predalpskem svetu Slovenije, o čemer lahko govorim zelo dolgo. Zakonodajni del in umetnostno-zgodovinski del je bil kar muka, sploh zakonodaja. Nikoli me ni zanimala. Bilo je duhomorno. Nekako mi je uspelo,« je predstavil teoretični del.

Praktični del je opravil med epidemijo. Ker je bilo prijavljenih samo šest tečajnikov, so jih takoj obvestili, da da bodo izvedli samo pet odsekov, kar je čas za priprave zmanjšalo za več kot pol. »Praktični del je takrat vključeval Gorenjski krog, kar mi je zelo ustrezalo. Začne se v Ljubljani, tam sta dva odseka, z avtobusom po Ljubljani, potem proti Škofji Loki, vendar po stari cesti, še po vaseh, se pravi Sora, Goričane … Potem v Loki dol z avtobusa in dva odseka po Loki, se pravi peš do starega mesta in tudi po cerkvi. Z avtobusom nadaljuješ proti Kranju, dva odseka po Kranju peš, potem proti Radovljici, Brdo, vodenje po cerkvi Velesovo, mimo Cerkelj. V Kamniku pa se t. i. Gorenjski krog zaključi. Mislim, da je vsega skupaj 12 odsekov, tako se moraš teoretično pripraviti na vse. Eni so precej preprosti, ker si samo na avtobusu in govoriš od 15 do 20 minut, drugi so kar zapleteni, saj vodiš po mestu ali cerkvah in moraš iti res v podrobnosti. Teh 25 minut moraš ves čas govoriti. Na pripravah smo naredili simulacijo celotnega kroga. Vsak si je izbral odsek ali dva, na katera se je pripravil že prej, in smo vadili. Pri praktičnem delu smo imeli srečo, ker smo izpit delali v času korone. Izvedli smo samo prvih pet odsekov, kar je zmanjšalo priprave za več kot polovico,« nam je zaupal sogovornik in dokazal, da je rojen pod srečno zvezdo.

Tudi na tem vodenju je prepričal s svojim rahlo drugačnim pristopom. »Kot iz rokava sem stresal smešne podatke, ki sem jih kar dolgo zbiral. Zdi se mi, da je nesmiselno samo nizati prepisane podatke, treba je biti zanimiv. Priprave so res dolgo trajale, saj moraš res raziskati ogromno virov in v njih najti zanimive podatke, res se moraš dobro vživeti,« je jasen naš sogovornik.

Tujcem želim razkazati Slovenijo.

Na vprašanje, ali je od prejetja licence že opravil kakšno vodenje, odgovarja, da večkrat, vendar ne profesionalno, se pravi ne za plačilo. »Zelo sem dejaven v društvu geografov. To je eden od razlogov, da se nisem lotil vodenja, saj sem imel vedno katero drugo dejavnost, ki mi vzame ogromno prostega časa. V sklopu društva organiziramo veliko kongresov in dogodkov za študente geografije iz vse Evrope, v sklopu tega tudi vodim. Vedno pomagam pri organizaciji in z veseljem sodelujem. Po Ljubljani sem že vodil skupino 40 tujih študentov, ki so bili zelo zadovoljni, recimo v Rakov Škocjan. Po navadi vodim v angleščini, le redko vodim Slovence,« še pojasnjuje Job.

Zdaj zaključuje diplomo, potem gre na poletno šolo, nato se želi ponovno preizkusiti v vodenju. »Če me je na začetku turistično vodenje vleklo, ker potuješ po svetu in si plačan za to, me zdaj bolj vleče, da bi vodil tujce po Sloveniji. Zanima me vodenje po geografsko zanimivih lokacijah; Kras, jame, naravne zadeve. Več dobiš nazaj, če nekemu tujcu pokažeš svojo državo, kot da nekoga iz Kranja vodiš po Vietnamu. Tam imajo lokalne vodnike, ki o svoji državi vedo veliko več. Zakaj bi jim jemali dobiček?«

Besedilo: Polona Frelih, Turistična zveza Slovenije