Članek izhaja iz razprav in debat, ki so se odvijale med štirimi organizacijami za družbene spremembe iz Evrope ⎼ EFA (Združeno kraljestvo), Pokaz (Hrvaška), Giolli (Italija), Zavod Bob (Slovenija) ⎼ ki sodelujejo
pri projektu Skupnostnega organiziranja za vse (Community organising for all ⎼ COFA) s poudarkom na participativnih pristopih k organiziranju skupnosti migrantov, financiranem iz programa Erasmus+.

“Skupnostno organiziranje je metoda za doseganje družbenih sprememb z združevanjem v skupnosti,” je povedala Adela, vodja skupnostnega organiziranja pri EFI, “čeprav se mnenja o tem, kaj je skupnostno organiziranje, razlikujejo. Nekateri bi rekli, da je namen združevanja v skupnosti in skupnostnega organiziranja v krepitvi odnosov in zabavi, drugi pa, da mora vključevati kolektivno delovanje, s katerim naslavlja odločevalce.”

Organiziranje z migrantskimi skupnostmi sproža posebna vprašanja, izpostavlja problematike ter razkriva predpostavke, ki jih je potrebno izpostaviti. Pomembno je preizpraševanje naših delovnih filozofij v zvezi z
vključevanjem in državljanstvom, kako se naše identitete oblikujejo na podlagi pojmov pripadnosti in doma, našega odnosa do kraja, ko se v večini primerov zgodovinske pripovedi o narodih opirajo na simbolno etnično lastništvo kraja.

Skratka, ko se organiziramo z migrantskimi skupnostmi ali ko se migrantske skupnosti same organizirajo v nekakšnih zavezništvih, se moramo zavedati, kakšne so prioritete pri pogajanjih in v čigavem imenu se pogajamo. Dihotomija med prvotnimi prebivalci in priseljenci oz. migranti se ves čas odraža v politiki in odnosu do priseljencev, pri čemer niso samo revni priseljenci tisti, ki se soočajo z negotovostjo in sovražnim okoljem. Migranti so družbeno raznolika kategorija glede na razred, raso, socialni status in status priseljenca.

V kapitalističnem sistemu je upravljanje migracij od zgoraj del strategije za povečanje konkurence in spodkopavanje socialnih pravic na področju dela, stanovanjske politike in drugih temeljnih področjih materialnega življenja. Poleg tega, čeprav so prizadevanja za socialno kohezijo v državah, kot je Združeno kraljestvo, bistvenega pomena, strategije sprejemanja multikulturnosti same po sebi ne zadostujejo. Tudi ustaljeni priseljenci lahko čutijo, da novi priseljenci ogrožajo njihove interese. Solidarnost z ekonomskimi potrebami migrantov delavskega razreda lahko pomaga pri oblikovanju solidarnostnih odzivov z njihove strani. Migrantske skupnosti zaradi položaja, v kakršnem so, vlagajo svojo energijo v stik z domovino. Vlagajo v tehnologijo, ki jim omogoča ohranjanje odnosov z domovino, v dopolnilne šole, s katerimi njihovi otroci prakticirajo jezik, ki jih bo ohranjal v stiku, v politične organizacije diaspore, ki še naprej oblikujejo politiko v domovini. Za “gostiteljska” območja pa to lahko pomeni, da je prebivalstvo manj dejavno, da manj čuti skrb za skupne dobrine v novi državi in da preračunava koristi in tveganja sodelovanja v združenih bojih za pravice in boljše pogoje. Tako stanje se poglablja tudi zaradi odrekanja volilne pravice priseljencem, zlasti v Italiji. Zato je odgovornost nas vseh, da naslavljamo razloge (prisilnih) migracij in neenakosti na globalni ravni.

Celoten članek najdete tukaj.

Avtorstvo: Robin Sivapalan and Cyrille Cartier; prevod: Andreja Potočnik