Ko sem razmišljala o dobrih praksah na področju finančnega opismenjevanja mladih v Sloveniji, se je v meni obudil prav posebno lep spomin.

Vsi, ki imamo že deset ali več let od zaključka osnovne šole, se gotovo spomnimo posebnega dogodka, ki je popestril naše šolske dni … To je bil dan, ko je bil čas za obisk šolske hranilnice.

Denar, ki smo ga prav za namen varčevanja v šolski hranilnici prejeli od staršev, dedkov in babic ali smo ga privarčevali sami, smo tisti dan skrbno odnesli v učilnico, ki se je takrat prelevila v hranilnico. Tam so nam učenci višjih razredov pod vodstvom mentorjev na poseben kartonček zabeležili naš varčevalni vložek, slednjega pa so učitelji nato shranili v bankah.

Privarčevan denar smo lahko ob koncu šolskega leta dvignili, v nekaterih šolah pa so zbran denar izkoristili tudi za sofinanciranje šol v naravi, izletov in drugih aktivnosti.

»Prikrito« finančno opismenjevanje

Ob rednem varčevanju v šolski hranilnici smo se osnovnošolci svoj čas pod okriljem posameznih bank, ki so pridnim varčevalcem vsake toliko časa poklonila praktična darila, učili osnov ravnanja z denarjem. Ko smo se sami znašli v višjih razredih, pa smo se lahko sami preizkusil tudi v vlogi skrbnikov kartončkov šolske hranilnice pa tudi v osnovah finančnega računanja, pomena skrbnega ravnanja s prejetim denarjem, skrbnega beleženja finančnih transakcij in podobno.

Za vse nas osnovnošolske varčevalce so bile najbrž bolj od prihranjenih tolarjev in kasneje evrov (kdaj točno so se hranilnice iz slovenskih osnovnih šol poslovile, mojemu spominu ni znano), pomembne nagrade, ki smo jih prejeli za pridno varčevanje.

Na mojem, štajerskem, koncu je nagrade prispevala Nova kreditna banka Maribor in živo se spomnim gumijastih rdečih drobižnic, ki so postale simbol vseh nas varčevalcev, pa praktičnih rdeče-sivih nahrbtnikov, ki jih v Mariboru tu in tam vidim še danes …

Nagrad danes, več kot 15 let kasneje, več nimam. Imam pa topel spomin na pozitiven občutek ob varčevanju in premišljenem ravnanju z denarjem. Šolske hranilnice tako v svojem spominu hranim kot izjemno dobro prakso, ki je pomembno prispevala k finančni pismenosti številnih slovenskih generacij in prava škoda je, da tovrstnih aktivnosti v šolah danes ni več mogoče zaznati.

Šolske hranilnice, ki so bile v šolah prisotne več desetletij, so svojo pot zaradi spremembe davčne zakonodaje zaključile okoli leta 2010. Bi bilo koncept vseeno smiselno »potegniti iz predala« in generacijam mladih približati varčevanje?

Že res, da so zahteve finančne pismenosti danes precej drugačne in zajemajo spletne banke, a prepričana sem, da je lahko prav šolska hranilnica z majhnimi varčevalnimi vložki začetek varnega in informiranega odnosa mladega posameznika z denarjem.

Finančno opismenjevanje v Sloveniji – je, toda ali je dovolj »močno«?

Na srečo se v Sloveniji v šolah na področju finančnega opismenjevanja še vedno dogaja … Obstajajo namreč tekmovanja v finančni pismenosti, poletne šole na temo finančne pismenosti, zasledila pa sem tudi program Mladi in denar, v katerem učitelji znanja o financah učencem predajajo v posebnih krožkih, a so ti večinoma osredotočeni na srednješolce.

Vseeno pa sem prepričana, da bi tudi sodobne generacije otrok z veseljem in varčevalno vnemo sodelovale v šolskih hranilnicah, ki jih gre gotovo izpostaviti kot izvrsten primer dobre prakse na več ravneh. Če bi jih celostno okrepili še z dodatnimi finančnimi vsebinami, ne le z zbiranjem denarja, sem skoraj gotova, da bi uspeli vzpostaviti vzoren primer učinkovitega finančnega opismenjevanja mladih.