Do petka, 8. decembra, si lahko v OBRATu, prostoru umetnosti in participacije na Trgu revolucije 8, v Mariboru, ogledate razstavo Asje Trost, ki je nastala tekom rezidence SobaZaGosteMaribor v produkciji Pekarne Magdalenske mreže.

Umetnica se v šaljivem tonu, ki ni daleč od resnice, opiše : “Asja se ukvarja z raznovrstnimi podobami, večinoma so te premične, v bolj ali manj logičnem sosledju. Deluje mednarodno, včasih v teatru, šoli, kinu ali na ulicah. Uradna animatorka, neuradna opazovalka in urejevalka okolja.”

V svojem delu tokrat polemizira uporabo in prisvajanje javnega prostora za komercialno oglaševanje v imenu trajnostne mobilnosti in zelenega prehoda. Razstavo gradi okoli fenomena izposoje mestnih koles, ki so s časovnim zamikom začela iz tujine prihajati tudi v naša mesta. S seboj pa so prinesla košare polne oglasov.

Umetničino opažanje je sledeče, ob tem pa se sprašuje: ‘‘Zunanjemu oglaševanju se ne moremo izogniti. V javnih prostorih reklame strmijo v mimoidoče brez možnosti umika, še posebno vidne so t.i. svetlobne vitrine, izza katerih nas predstavniki kapitala nagovarjajo k najemu ugodnih kreditov, sklenitvi zavarovalnih polic, nakupu seksi najlonk, zaužitju hitre hrane… ”Dobri možje” pa nas sočasno nagovarjajo tudi s trajnostno politiko – uvajajo javno zasebna partnerstva in sestavljajo poslovne modele za zeleno prihodnost, ki bi naj pripomogli k ublažitvi čezmerne potrošnje naravnih virov. Pa je temu res tako?”

V razstavi Zeleni model se ukvarja z zaledjem nove paradigme zelene prihodnosti, ki na prvi pogled ne obrača pogledov. Ob globji analizi, pa se nam ta model kaže kot nov trojanski konj neoliberalnega kapitalizma. Ta si s pomočjo dobronamernih in prepotrebnih zelenih smernic, išče pot do prisvajanja javnih površin in dobička, ki se pretaka v žepe zasebnikov.

Na primeru priljubljene in zaželjene izposoje mestnih koles je osvetlila zgodbo sivega območja oglaševanja, ki je v mestnih središčih nezaželjeno in močno omejeno. Lokalno podjetje se je dokopalo, s pomočjo modela izposoje koles iz tujine, ki ga je v svetu uvedla francoska multinacionalka JCDecaux, ne le do prostora za oglaševanje na košaricah koles. Podjetje namreč ponudi sistem izposoje koles, v zameno pa mu je dovoljeno oglaševanje na mestnih panojih, ki jih dobi v brezplačen najem za dobo 10 let.

Ta razmerja umetnica predstavi v razstavnem prostoru, ki ga spretno podaljša na ulico, cesto in trg. Na veliko okno galerije nameščen okvir svetlobne vitrine neuroplakata uokvirja podobo kolesa, s pomenljivim napisom adbike. Sama instalacija bi bila dovolj zgovoren komentar prej opisani zgodbi, pa vendar v prostorih galerije stopi še korak dalje. Na steno niza portrete protagonistov javno-zasebnega partnerstva in teh, ki posredno bogatijo preko prej omenjenega zelenega modela. Na portrete, opremljene s slogani protagonistov, intervenira z voščenkami v tonih barv korporacij, ki jih posamezniki zastopajo.

To so tudi edine barve, ki so zastopane v prostoru zaznamovanem s črno in belo barvo, poleg anti-reklamnega traku na nasprotni steni. Na njem umetnica fotografirane košarice koles cenzurira z intervencijo, ponovno z barvami korporacij, ki so že zastopane na portretih. Anti-reklame so obiskovalcem galerije na voljo tudi kot fanzini manjšega formata, ki lahko tudi domiselno služijo kot dešifranti portretirancev in reklam. S tem predstavi kompleksno zgodbo in sivo ozadje zelenih modelov tudi na bolj lahkoten in vključujoč način, saj želi opozoriti, da javni prostor ni in ne sme postati domena monopolov in kapitala, temveč je prostor dialogov in soustvarjanja vsebin.