Podnebne spremembe že dolgo niso več zgolj nekaj, s čimer bi se ukvarjali le zelo omejeni akademski ali civilnodružbeni krogi. Skozi izkušnje ekstremnih vremenskih pojavov so postala vprašanja, povezana s prihodnostjo človeštva, tudi vprašanja širših množic.

S tem po eni strani zanimanje za podnebno pismenost narašča, po drugi strani pa se povečujejo tudi možnosti za različne oblike političnih ali drugih manipulacij, kakršni sta na primer zeleno zavajanje (angl. »greenwashing«) in na prvi pogled privlačni, v praksi pa neizvedljivi ali zavajajoči politični programi.

Izzivi podnebne pismenosti

Različni mednarodni dokumenti (Agenda 2030, Cilji trajnostnega razvoja, Evropski zeleni dogovor) uvajajo strategije in izvedbene načrte, ki predvidevajo ukrepe na različnih ravneh: na globalni, nacionalni, lokalni, na ravni profitnih ali neprofitnih organizacij, na ravni gospodinjstev in tudi na ravni posameznikov.

Implementacija ukrepov na vsaki od teh, ne glede na njen obseg, je »na koncu« odvisna od znanja, stališč, navad in naravnanosti (na primer: od drznosti in poguma) posameznikov. Posamezniki namreč nastopajo kot odločevalci v več vlogah: na svojih delovnih mestih, v gospodinjstvih ali v (lokalni) politiki. Predpogoj za doseganje sprememb na zelo različnih ravneh je vedno tudi spreminjanje vedenj in stališč posameznikov, ki na teh ravneh nastopajo kot odločevalci.

V informacijski dobi (nekateri jo označujejo celo že kot post-informacijsko) je posameznik izpostavljen ogromni količini informacij. Sprejemanje, pomnjenje, predelava in obravnava informacij v različnih kontekstih ob veliki količini predstavlja izziv tudi za tiste najbolj vešče in zmožne.

Naši možgani zato težijo k poenostavitvam: tudi če so informacije, ki jih sprejemamo, podane kompleksno, iz njih ustvarjamo poenostavljene mentalne modele. To povzroča, da podnebne izzive, ki so običajno zelo kompleksni, obravnavamo črno-belo. Vendar pa se še več možnosti za neustrezna razumevanja problematike pojavlja takrat, ko so že same informacije podane (preveč) poenostavljeno.

Igre in tematika podnebne pismenosti

Po naših izkušnjah so za uporabo iger pri tematiki podnebne pismenosti zanimiva naslednja izhodišča:

• Podnebna pismenost pogosto vključuje odnos med osebnim in skupnostnim vidikom določenega problema. Ta odnos pogosto nastopi kot konflikt (na primer: skupni pašnik). Zelo pogosta je skušnjava hitrega osebnega zaslužka in hkratnega slabšanja kakovosti skupnih virov za vse (tudi zame). To dilemo vključujejo mnoge igre.
• Podnebna pismenost obsega znanja, veščine in tudi odnos do tematike. Gre za tri razsežnosti kompetence, ki le skupaj tvorijo zmožnost posameznika, da pridobljeno prenese tudi v prakso. Igre imajo potencial, da delujejo na vse tri omenjene razsežnosti. Ob igri sprejemamo različne podatke in pravila, prikazati ali izostriti moramo določene veščine, obenem pa tudi krepiti odnos do tematike in do soigralcev.
• Podnebna pismenost vključuje kompleksnost pojavov in podatkov. Problemi in rešitve še zdaleč niso črno-bele. Za tovrstne tematike velja, da je prav simuliranje eden najboljših načinov za njihovo poučevanje. Skozi simulacijo večplastno začutimo, kako so pojavi med seboj povezani, kakšen vpliv imajo eden na drugega in kaj lahko povzroči naša intervencija.
• Ukrepi za naslavljanje podnebnih problemov so običajno večplastni. Dotikajo se življenjskega sloga posameznikov, gospodinjstev, lokalnih skupnosti, profitnih in neprofitnih organizacij, pa tudi širših ravni. Zato se za naslavljanje takšnih tematik pogosto poslužujemo iger, ki vključujejo večje število deležnikov.
• Deležniki, udeleženi v tovrstnih problemih, imajo raznolike vloge, potrebe, pa tudi poglede. To dejstvo lahko v igrah uporabimo za dodatno zaostritev razmer in vnašanje nepredvidenih elementov.

Za delo z mladimi in odraslimi na tematiki podnebne pismenosti je tako smiselno izbirati igre, ki imajo več zgoraj navedenih značilnosti.

Vas zanimajo te vsebine? Nekaj smernic za izvajanje iger s področja podnebne pismenosti si lahko preberete v prispevku na spletni strani Socialne akademije.

Avtorja: Matej Cepin in Sabina Belc, vir naslovne fotografije: Socialna akademija

Prispevek, ki je bil prvotno objavljen na spletni strani Socialne akademije, je nastal v okviru projekta Podnebni cilji in vsebine v vzgoji in izobraževanju, ki ga v letih 2022 in 2023 med drugim izvaja Andragoški center Slovenije, finančno pa ga podpira Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo s sredstvi Sklada za podnebne spremembe.

Namen projekta je pospešeno, realno in racionalno odzivanje na delovanje in vse večja nihanja narave. Z njim želijo zapolniti vrzeli v znanju, da bi s svojimi odločitvami povzročali čim manj škode drugim in naravi.