V uredništvu mlad.si smo se ob publikaciji zbornika Prostori za mlade pogovarjali z doc. dr. Milkom Poštrakom, ki je v zborniku prispeval uvodno besedo Prostori za mlade in/ali prostori mladih.

Dr. Poštrak, profesor na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, se že vseskozi ukvarja z vprašanji konceptov in teorij socialnega dela, ob tem tudi z vprašanji kulturologije in antropologije. Zanimajo ga vprašanja življenjskih svetov mladih, subkulture in ustvarjalnost. Vsa ta vprašanja povezuje s koncepti in doktrino socialnega dela.

Kakšno vlogo igrajo prostori za mlade v življenju mladega človeka?

Mladost je prehodno obdobje med otroštvom in odraslostjo. Je obdobje, ko oseba zapušča dotedanji simbolni svet, ki ga v otroštvu predstavlja družina. Katerakoli vrsta in oblika družine, biološka, socialna, nadomestna, posvojiteljska, rejniška itd.. V mladosti prestopamo meje družinskega sveta in poskušamo stopiti na samostojno pot. Pomembni postanejo vrstniki, vrstniške skupine vseh vrst.

Ko prestopamo meje družine, prestopamo meje doma in vstopamo v javne prostore, na ulico, v klube, lokale, športna in druga prizorišča, ki seveda ne postajajo »drugi dom«, čeprav včasih kdo uporabi tudi ta izraz, postajajo pa ključni kraj srečanj mladih, druženj, navezovanj stikov, preživljanja prostega časa, tudi iskanja partnerjev. Zato imajo prostori, kjer se lahko mladi srečujejo, delujejo, družijo, eno od osrednjih mest v simbolnem in tudi čisto konkretnem, materialnem smislu v njihovem življenjskem svetu. Mladi želijo najti in imeti svoje prostore, prostore zase, avtonomne prostore, čim manj odvisne od recimo odraslih.

Se še spominjate prostorov, v katere ste zahajali v svoji mladosti?

Sem otrok šestdesetih, mlad sem bil v sedemdesetih. Šestdeseta so bila čas, ko je odraščala povojna t.i. baby boom generacija. Generacija, rojena neposredno po vojni, v petdesetih najstniki, v šestdesetih mladi, ki so bili protagonisti cele vrste družbenih gibanj, subkultur in drugih bolj ali manj radikalnih in uporniških iskanj svojega lastnega načina življenja. Mladi, ki so si seveda tudi poskušali ustvariti lastne prostore, recimo mladinske klube vseh vrst in oblik.

Doma sem iz Slovenske Bistrice. Tam v šestdesetih in v sedemdesetih nismo imeli lastnega mladinskega kluba, zbirali smo se v določenih disko lokalih in v gostilnah. V sedemdesetih sem hodil v Klub mladih v Mariboru in še na nekatera prizorišča, konec sedemdesetih, ko sem začel študirati v Ljubljani, pa v mladinski klub Zg. Šiška, ki so ga kasneje porušili, v klub FV 112/15 v Študentskem naselju in kasneje na drugih lokacijah, v K4 na Kersnikovi ulici v Ljubljani. V osemdesetih so se odpirali razni prostori za mlade, v devetdesetih se je trend nadaljeval. Tako smo obiskovali tudi klube po Sloveniji, od MKNŽ v Ilirski Bistrici, klube v Celju, Ptuju, na Tratah in drugje. Nato se je odprla vrsta prostorov na Metelkovi.

Kdaj so začeli nastajati prvi prostori za mlade in kako so se razvijali do mladinskih centrov, ki jih poznamo danes?

Prve prostore v obliki, kot jih poznamo danes, so ustanavljali v šestdesetih letih. Jaz sem bil sicer premlad, da bi sodeloval v tistih procesih, a mladi, pretežno zbrani v takratni ZSMS (Zvezi socialistične mladine Slovenije), so ustanavljali in večkrat z lastnim delom urejali mladinske klube. V sedemdesetih je tisti val usihal, mnogi klubi so prenehali delovati ali so samevali, tisti, ki so jih ustanovili in v njih preživljali svoj prosti čas, so namreč medtem odrasli, se zaposlili, imeli družine in druge obveznosti. Tak primer je bil recimo prej omenjeni Mladinski klub v Zg. Šiški, v katerem sem konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih sodeloval kot študent prostovoljec v projektu socialnega delavca Ljuba Raičeviča in njegovih kolegov z nekaterih inštitutov in kasneje fakultet v Ljubljani, z namenom oživiti tisti mladinski klub. Ni nam kaj prida uspevalo. So si pa v začetku osemdesetih za krajši čas prostore prisvojili mladi iz soseščine, ki so predstavljali del ljubljanskega hard core punk kolektiva.

To omenjam zato, ker sem bil torej priča prehodnemu obdobju, ko se je končeval čas mladinskih klubov, kot smo jih poznali v šestdesetih in v sedemdesetih – in kjer je imela pomembno besedo ZSMS, saj brez nje in izven nje skoraj nisi mogel delovati – in se je konec osemdesetih in v devetdesetih začenjal čas bolj samoniklega ustanavljanja mladinskih klubov in mladinskih centrov in so delovala razna mladinska kulturna društva, kot recimo Društvo prijateljev zmernega napredka, Društvo zaveznikov mehkega pristanka in vrsta drugih. Nekatera od njih delujejo še sedaj in so pomemben del ne zgolj mladinske kulture ali kulture za mlade. V okviru teh društev in izven so se ustanavljala različna mladinska prizorišča po Sloveniji. Kasneje je bil ustanovljen Urad RS za mladino, ustanovljen je bil Mladinski svet Slovenije, pa Mreža Mama, preveč, da bi našteval… A vse to tako ali tako dobro poznate.

Kako razlikujete prostore za mlade in prostore mladih?

Tu nastopi cela vrsta pomembnih vidikov, ki jih na tem mestu težko dovolj temeljito pojasnim in opišem. Tvegal bom poenostavljanje in omenil zgolj, da prostori za mlade niso nujno prostori, ki bi jih ustanovili, vodili ali kakorkoli drugače obvladovali sami mladi. Lahko bi rekel, da so vsi prostori, kjer se na ta ali oni način zbirajo ali so namenjeni mladim, prostori za mlade. Prostori mladih pa so tisti, ki so jih ustanovili mladi in kjer imajo mladi glavno besedo.

Kako pomembno je, da mladi sami soustvarjajo prostore, ki so jim namenjeni in zakaj?

Tu lahko nadaljujem misel iz prejšnjega vprašanja in odgovora nanj: seveda je ključnega pomena, da mladi soustvarjajo prostore, ki so jim namenjeni. Najmanj zato, da imajo občutek, da so prostori res njihovi, za njih in z vsebinami, ki zanimajo njih.

Zame kot družboslovca, predvsem z zornega kota socialnega delavca in tudi z zornega kota mladinskega delavca, pa se tu odpira kup pomembnih in večplastnih vprašanj. Spet bom tvegal poenostavljanje in zgolj omenil, da mladih ne smemo pustiti samih. Natančneje: ne smemo jih pustiti na cedilu, brez podpore. Tu se vračam k v uvodu navedenemu opisu mladosti kot prehodnega obdobja: mladi odraščajo, se želijo osamosvojiti. Pri tem jim moramo stati ob strani, biti v podporo in v pomoč, če in kadar je potrebno. Je pa izredno tanka meja med nadzorom in podporo, med pokroviteljstvom in pomočjo. Mladi lahko neko sicer dobronamerno ponudbo za podporo razumejo kot nepotrebno vmešavanje in paternalizem ali željo po nadzoru…

Je samoniklih prostorov za mlade, torej ustvarjenih od spodaj navzgor, sedaj več ali manj kot včasih? Zakaj menite, da je temu tako?

Težko rečem, ali jih je sedaj več ali manj. Treba je tudi opredeliti pojem »včasih«. So kot referenca mišljena petdeseta, šestdeseta, sedemdeseta ali osemdeseta leta? Verjetno je bilo marsikomu takrat mlademu v osemdesetih in v devetdesetih lažje, ali bolje rečeno, bolj nujno ustvarjati lastne prostore – saj jih recimo ni bilo, možnosti pa so se odpirale – kot danes, saj bi si želel sklepati, da je danes na voljo več prostorov za mlade, kot jih je bilo včasih…

Mislim, da bi bilo treba vprašati mlade, kaj menijo o tem. Namreč tiste, ki so mladi danes.

Kje vidite prihodnost prostorov za mlade? Vedno več aspektov našega življenja se namreč seli na splet, menite, da je prihodnost prostorov za mlade digitalna?

Vemo, da so ‘navidezne’, digitalne resničnosti vedno v neki korelaciji z ‘resnično’ resničnostjo. S tem nočem reči, da se morebiti kdo ne znajde celo bolje v digitalni kot v oprijemljivi resničnosti. Ob tem se lahko spet vrnem na začetek: v mladosti so pomembna druženja vrstnikov. Gotovo so pomembna neposredna, oprijemljiva druženja. Hkrati pa dodatno pomembno razsežnost, dopolnilo predstavljajo tudi digitalni prostori. Menim, da predvsem kot dopolnilo, ne pa kot nadomestilo. Torej digitalna doba ni ubila materialnih prostorov mladih in za mlade. Ti so še vedno ključni.