Sem naiven optimist. Verjamem, da bo človeštvo našlo zdravilo za raka. Verjamem, da bo diplomacija rešila vojno v Ukrajini in da bomo iznašli napravo, ki bo počistila naše odpadke v oceanih in jih reciklirala v nekaj novega in dobrega. Ne verjamem pa v obstoj Evropske unije, vsaj kar se velikosti tiče, kot jo poznamo danes …

Evropska unija temelji na naslednjih vrednotah, ki so zapisane v Lizbonski pogodbi: Človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in človekove pravice. Menim, da so vrednote odlično izbrane, tudi po večini spoštovane. Težave nastanejo pri razumevanju posameznih vrednot, a če se sklicujemo na moralo, ne bi smelo biti težav. Prav tako se je Evropa birokraciji navkljub, tudi v prvem težkem letu vojne, in treh covidnih prej, dobro znašla. Vladavina prava – kljukica, pomoč gospodarstvu – kljukica, svoboda in demokracija – kljukica z zadržkom. Seveda ne mislim zdaj misli usmeriti v maske in vse, kar se je burnega dogajalo v covidnih časih, ker je vse to že minilo. Bilo je zelo burno, a sedaj je mimo. Tiho. Kot da se ni zgodilo. Tudi vojna v Ukrajini bo slej ali prej, tako ali drugače minila. Seveda upam na najbolj ugodno rešitev za vse. Misli bi zato usmeril v dobroto, resničnost in pravičnost z vidika nas, običajnih Evropejcev, ker tukaj imamo posamezniki težave. Lahko bi se razpisal o problemih, ki jih ima Evropa in sem prepričan, da se jih tudi zaveda. A komu bi s tem zapisom koristil? Zapiše pa se mi lahko o malemu človeku. O meni. O tebi.

Živimo v svetu, kjer resničnost, pravičnost in dobrota ne igrajo več bistvene, dominantne vloge. V našem svetu, svetu generacije, ki jo živim, t.j, generacije, ki ni stopila na Jugoslovanska tla, je važno zgolj komu in koliko. Kaj je resnično prav, koristno in pravično, ni cenjeno in morda ni podprto z evropskimi sredstvi. Evropska družba zato ne more obstati. Vem, črnogleda napoved, pa ravno prej sem se hvalil, da sem optimist. Bom razložil na podlagi intervjuja, ki mi zadnjih 7 mesecev da misliti …

Filozof Umberto Galimberti pravi, da smo se mladi znašli v položaju, kjer prihodnost ni več obljuba, pač pa grožnja. Ker prihodnost na sedanjost ne deluje več kot motivacija, se  zato mladi ne obremenjujemo z njo.

“Pozornosti sta v današnjih časih namenjena dvema generacijama: dedkom, ki imajo sedaj oblast in njihovim sinovom, ki pogledujejo k staršem in si želijo njihove oblasti. Tretja generacija ne zanima nikogar. Če mladih nihče ne pokliče, če jih nihče ne povabi, če imajo samo honorarno delo iz danes na jutri, potem bodo živeli samo ponoči, kajti podnevi jih nihče ne potrebuje.”

Čeprav tukaj lahko filozofu malo kontriram in se strinjam, da se da s trdim delom in zanimanjem za delovanje Evropske unije, državne ali lokalne politike, tudi tu počasi uspeti – kot pri vsaki stvari. Popolnoma pa se z g. Galimbertijem strinjam, ko pravi:

“Mislim, da je Ameriški kulturni vpliv na evropsko kulturo močan – celo skvaril jo je. Ameriški model temelji na potrošništvu. In tudi za nas Zahodnjake je postal denar simbolni generator vseh vrednot. Ne vemo več, kaj je lepo, dobro, sveto, pravično, resnično. Vemo samo, kaj je uporabno, koristno.”

Kako torej vidim EU čez 30 let? Evropejci se bomo spremenili. Ker trenutno živimo v negotovosti, ki se bo s časom razblinila.  Vsa tehnika, ki jo imamo, omogoča razvoj, ne pa napredka – komunikacije med ljudmi. 

Lažje pa napovem za EU. Iz zgoraj navedenih razlogov menim, da bo EU še živela. Kot amater, običajen državljan, ki nima pojma o zunanji politiki, si mislim, da bodo nekatere države srednje in severne Evrope še vedno del nje. Balkanske države bodo postale del nje, tudi Srbija, ki se zdi zdaj še zelo daleč. Države, ki pa že danes potiho razmišljajo o odhodu, pa bodo s časom EU zapustile. Britancem je danes žal za to potezo, če bo tudi njim, pa bomo šele videli.