V mesecu, ko praznujemo mednarodni dan mladih imamo priložnost pogledati v trenutno realnost življenja  slovenske mladine, pogledati kam vodi prihodnost. Gregor Tomc, sociolog, profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, član gibanja Odbora za varstvo človekovih pravic, avtor prispevka v legendarni 57. številki Nove revije, eden ustanovnih članov Kina Šiške, punk skupine Pankrti in havy metal skupine Bombe, nam je v spodnjem intervjuju razkril svoje razmišljanje o mladini danes in v prihodnje, vprašali pa smo ga tudi o njegovem videnju prihodnosti mladinskih centrov, današnji digitalni realnosti mladih in punk generaciji. Vabljeni k branju!

Razlike v vaši in naši mladosti, kje so bistvene?

Recimo, da opredelimo svet mladostnika  s tremi osnovnimi odnosi: v družini, šoli in z vrstniki. V času moje mladosti sta bila oče in mama  avtoriteti, ki si jima mladostnik upira. Starši so tradicionalni in ne razumejo vrednot mlade  generacije. Zdi se mi, da so danes odnosi med mladostniki in starši v večji meri prijateljski, da gre za dialog enakopravnih, ne pa za generacijski razkorak. Starši so pomemben del svoje avtoritete v demokratičnih razmerah izgubili, ne vedo več natančno, v katerih vrednotah bi morali svoje otroke vzgajati. Tako socialistične kot krščanske so zastarele, drugih pa ni. Moderna družba postaja “mladinocentrična”, kar pomeni, da se tudi starejši spogledujejo z vrednotami mladih.

Kar se tiče šolskega okolja, je razlika presenetljivo majhna. Šola je še vedno zelo “avstroogrska”, njen osnovni namen je skladiščenje podatkov v spominu, to skladišče pa se kmalu po tem, ko dobi učenec oceno, izprazni. Šola je vse prevečkrat še vedno sinonim za dolgočasje. Velika razlika pa je v preživljanju prostega časa z vrstniki. V moji mladosti so množični mediji, recimo državni radio in televizija, mladinsko kulturo ignorirali; koncertov, še posebej tujih, je bilo zelo malo, lokali so se zapirali ob desetih zvečer. Ljubljana je zvečer izgledala kot mesto duhov. Primerjalno gledano je danes pravi babilonski stolp različnih alternativ za preživljanja prostega časa. Na voljo so Meta (Metelkova mesto – op.ur.), Orto, Kino Šiška, Kolosej, Kino Dvor, mestno središče polno lokalov.

Kateri je najbolj vzpodbuden element današnjega najstnika v primerjavi z vašo generacijo? Je to ravno v digitalni pismenosti? Kakšen bo današnji najstnik, ko bo odrasel? 

Računalnike in internet lahko primerjamo z elektronskimi mediji iz začetka 20. stoletja, recimo film, radio, snemanje glasbe, televizija, in še prej z učinkovitim tiskom v 15. stoletju. Vsaka od teh tehnoloških revolucij je spremenila življenje ljudi. Današnji najstniki si bodo s pomočjo interneta ustvarili nov svet, “globalno vas”, v kateri bodo nacionalne meje izgubljale na pomenu. Starejši ljudje postajamo vse bolj “preživele” oblike – kulturni dinozavri, ki izgubljamo stik z novim duhom časa. Lansko leto sem preživel nekaj mesecev na kampusu neke kanadske univerze. Srečeval sem mlade ljudi, ki pogosto niso več znali natančno povedati, kje so doma. Nek študent mi je na primer pravil, da se je rodil v Ugandi, se s starši preselil v Anglijo, od tam je šel sam v Kanado, načrtuje pa, da ga bo od tam pot vodila na Japonsko.

Pred našimi očmi nastaja kategorija mladih ljudi, ki odrašča v nomadske odrasle ljudi, ne le v virtualnem svetu računalnikov, kjer so neprestano v stiku z ljudmi iz vseh koncev sveta, ampak tudi v objektivno realnem svetu. 

Pa vendarle se je s prehodom v digitalno dobo bistveno spremenila komunikacija med mladimi, rezultat katere je tudi višja stopnja individualizacije. Človek je le najprej socialno bitje. Posledice? Apokalipsa vzajemnosti družbene komponente ali pa bodo mladi našli svoj način komunikacije, ki bo vseeno družbeno vzdržen? Najbrž rešitev ni tako črno-bela, pa vseeno: v katero smer se bodo mladi zatekli ali bodo našli nek svoj način, popolnoma nov način komunikacije med seboj in družbeno realnostjo? 

Ljudje smo nagnjeni k temu, da lastno doživljanje sveta razumemo kot standard, glede na katerega ocenjujemo vsa odstopanja kot deviacije od normale, ki bodo zelo verjetno imele neugodne, če že ne uničujoče posledice. V resnici pa si sveta večina “oldtimerjev” tudi že danes ne zna več predstavljati brez računalnikov, še bolj pa bodo spremenili življenje generacijam za nami.

Natančno kako bo izgledala prihodnost je nemogoče reči, ker je v naravni prihodnosti prav to, da je ni mogoče napovedati, da je kontingenčna. Prepričan sem, da prihodnost ne bo takšna, kot jo opisuje na primer Ray Kurzweil v knjigi Singularity Is Near; da bomo ljudje znali downloadati svojo duševnost v računalnik in potencialno večno živeli v virtualnem svetu. To ne bo mogoče iz preprostega razloga; ker v možganih nimamo shranjene duševnosti, da bi jo lahko naložil na disk.

Kako bo izgledala prihodnost po mojem mišljenju? Prav gotovo bomo še vedno stopali v face-to-face stike z drugimi, ker smo ljudje kompulzivno družabna bitja. Internet nam ponuja zgolj zelo učinkovito dopolnilo z druženjem na daljavo, globaliziral bo naš svet. In če je največje zlo moderne dobe nacionalizem, kar bi morali najbolje vedeti prav ljudje iz bivše Jugoslavije, ki smo bili priča zadnji balkanski vojni, bo globalizacija pomen nacionalizma marginalizirala.

Pred leti ste v nekem intervjuju dejali, da mladi odločneje posežejo v družbo, če je z njo res kaj narobe. In tega v Sloveniji takrat niste zaznali. Se je danes kaj spremenilo, imajo danes razlog?

Biti mlad pomeni živeti v moratoriju, v svetu, v katerem ne gre čisto zares v njihovem svetu vrstnikov in šole. To je privilegiran položaj, ko se ti ni treba ukvarjati s problemi “starcev” in se lahko posvečaš predvsem sebi; eksperimentiranju z različnimi življenskimi stili in učenju. Če mladi stopijo v svet odraslih, to kaže, da je nekaj njihov moratorij zmotilo, da so se prisiljeni ukvarjati s problemi odraslih. V 60. letih prejšnjega stoletja se je to zgodilo celi generaciji mladih Američanov zaradi vojne v Vietnamu in s tem povezano nevarnostjo vpoklica v vojsko. V vsakdanjem življenju se to lahko zgodi tistim mladim, ki odraščajo ob preveč avtoritarnih starših, ki jim vsiljujejo svoje vrednote, jih spreminjajo v kulturne konformiste.

Pa vendar je trenutno stanovanjska problematika mladih danes precej v ospredju. In so glasni ter povedo, da je potrebno stanje izboljšati, imajo konkretne predloge. Kako še bi mladi lahko opozarjali nanjo? Je dovolj le opozarjanje?

Mladi v Sloveniji stanovanjsko stisko največkrat rešujejo tako, da dalj časa živijo pri starših. Govorimo o podaljšani mladosti, ki se lahko zavleče tudi globoko v 30. leta. To ima tako svoje prednosti, na primer višji standard, lagodno življenje kot slabosti, v tem smislu, da generira slabo spodbudo za večjo samostojnost.

Če bi bile e-volitve mogoče, ste mnenja, da bi se mladi volitev udeležili v večjem številu? Ali je rešitev aktivacije mladih v tem, da jih politika bolj upošteva, se bolj odziva na njihove “klice k spremembam”? Ali pač ni rešitve: mladih problemi glede prekarnosti, dostopnosti do stanovanj, kvalitete življenja preprosto ne zanimajo? 

Mislim, da mladih ljudi specifično mladinski problemi ne zanimajo zaradi že prej omenjenega moratorija. S prekarnostjo in stanovanjsko problematiko se bodo ukvarjali, ko bodo odrastli. Kot mladi ljudje so razpeti med prostim časom in šolo. Izjema je konformistična mladina, ki predstavlja v resnici stare ljudi v mladostniški preobleki. Ti se lahko angažirajo v političnih organizacijah odraslih, recimo v političnih strankah z “mladinskimi” temami. Resnično avtonomna mladina lahko deluje le kot skupina pristiska za partikularne mladinske interese. Iz časa punka se na primer spominjam, da smo se dolga leta neuspešno borili za avtonomen glasbeni klub.

Kako komentirate eno glavnih ugotovitev raziskave Slovenska mladina 2018/2019, ki pravi, da se je, po podatkih iz obdobja 2010-16, število mladih, ki zapuščajo Slovenijo povečalo za skoraj štirikrat, pri tem pa se je izkazalo, da gre predvsem za mlade iz družin z višjim socialno – ekonomskim statusom, kar kaže na to, da so kazalniki nujnosti relativno manj pomembni od dejavnikov priložnosti. 

Emigracija mladih je zaradi globalizacije sveta neogiben proces. Razumljivo je, da bodo najprej odhajali tisti, ki so najbolj usposobljeni, kasneje pa tudi ostali. Enako neogibno je tudi, da bodo k nam prihajali mladi iz drugih delov sveta, iz podobnih razlogov. Svet bo postajal vse bolj kulturno pisan, v javnem delovanju pa se uporabljalo le še nekaj svetovnih jezikov. Čez nekaj generacij Sovenije ne bo več. Ne bo pa več tudi Hrvaške, tako da bomo takrat končno rešili obmejni spor.

Danes je prisotno t.i. fazaniranje, obred iniciacije novih dijakov. Vidite to prakso kot sporno ali kot del iniciacije, ki je še danes svojo družbeno funkcijo oziroma ima svoj pomen v sodobni družbi? Ste opozili podobne prakse skozi, recimo temu, “digitalno iniciacijo”?

Obredi iniciacije sodijo v večji meri v pred-moderne družbe, v modernih družbah jih nadomestijo vrstniki. Fazaniranje je relikt iz preteklosti, k nam je prišel od drugod, poleg tega pa je še nekoliko arhaičen. Največkrat gre za nedolžno igro, ki pa se lahko hitro spremeni v nasilje, norčevanje in poniževanje. Mislim, da bi morali ta “običaj” v šolah omejevati, ker v mladih vzbuja nizke strasti.

Ena novejših znanstvenih odkritjih na področju nevroznanosti o delovanju možganov v najstniški dobi ugotavlja, da kar 86 milijard nevronov v obdobju najstništva sproža najrazličnejše dnevne spremembe, hkrati pa omogoča mladostniško eksplozijo kreativnosti, drznosti, vznemirjenja in poguma. Število povezav in nevronskih aktivnosti se z leti manjša. Večno vprašanje: koliko biološka in genetska danost determinirata vzorce obnašanja v mladosti, govoriva o mladih, kot jih razumemo v Sloveniji, do 29 leta starosti… 

Mladi ljudje so nedvomno biološko drugačni. V telesu se jim aktivirajo hormoni, zaradi katerih se fizično in psihično spremenijo. Poleg tega vse povezave v možganih še niso vzpostavljene, zaradi česar so bolj vzkipljivi in radikalni. Vprašljivo je stališče nekaterih družboslovcev, da lahko mlade ljudi proučujemo, ne da bi upoštevali te dejavnike utelešenosti. Enako sporen je tudi biologistični pristop, da so mladi ljudje telesno določeni ne glede na okolje. V resnici gre za interakcijo. Ko dajo možgani v žleze ukaz, da izločijo v kri hormone, postane bolj verjetno, da se bo obnašanje osebe zaradi tega spremenilo. Vendar pa bottom up dejavnik ni edini, ki ga moramo upoštevati. Enako pomembno je tudi, kako top down dejavniki, kot so učenje v družini, soseski, med vrstniki in podobno, spodbujajo ali zavirajo spremembe obnašanja. V resnici gre vedno za epigenetiko, za to, kako dejavniki ozadja, od kemijskega do kulturnega, vplivajo na gensko izražanje.

Je morda punk “le” posledica hiperaktivnosti nevronov in delovanja hormonov? Ko sva ravno pri tej temi: kateri mit o punku drži in kateri ne? 

Prav gotovo je punkovska potreba po prvociranju odraslih tipično mladostniška drža. Vendar pa punka ne moremo pojasniti z zgolj bottom up, telesnimi dejavniki. Ljudje smo bolj zapleteni od drugih živali. Punk je bil tudi odraz dejavnikov kulturnega ozadja tistega časa: pretencioznega progresivnega rocka, dolgočasnega vsakdanjega življenja in pa želje, da bi oboje spremenili. Brez DIY etike (princip naredi sam – op. ur.) ne bi bilo ničesar.

Drži mit o punku, da gre za največjo glasbeno subkulturo v Sloveniji vseh časov – da smo bili večji od Jakoba Petelina Gallusa, na žalost pa ne drži mit o tem, da smo z glasbo zaslužili milijone – več bi lahko zaslužili z delom preko študentskih servisov.

Na kakšen način in koliko je glasba še del vašega vsakdana? 

Moj odnos do glasbe se v nekem pogledu ni ves ta čas prav nič spremnil. Še vedno iščem svoj idealni zvok, ki mi nudi telesni užitek. “Prava” glasba v človeku aktivira sistem nagrajevanja, od nje postane odvisen. Kot osnovnošolec sem se “zadeval” s folk rockom Boba Dylana, kot gimnazijec prešel na glitter rock Roxy music, sledile so Sex pištole, Motorheadi, The Jesus & Mary Chain, Dream Syndicate, Radiohead, White Stripes in Kings of Leon, če se omejim le na zame najpomembnejše. Je pa res, da se izbira z leti manjša, saj se rock’n’roll nezadržno stara in bo  kmalu pristal v Slovenski filharmoniji.

Bili ste del civilne iniciative za vzpostavitev Kina Šiške (KŠ). Kako danes gledate na njen razvoj in stanje danes? Če pogledate nazaj, bi kaj spremenili? 

Za razliko od drugih javnih zavodov v kulturi, ki so pretežno muzejskega tipa, je Kino Šiška na trgu ves čas spreminjajočega se glasbenega okusa. Zato se mi je zdelo od samega začetka zelo pomembno, da se stara ekipa po dveh mandatih umakne in jo zamenja nova, ki jo po možnosti sestavljajo mlajši ljudje.  Žal sem bil v tem pričakovanju osamljen, nasprotovale so mi tako mestne oblasti kot tudi drugi člani sveta zavoda. Tako mi ni preostalo drugega, kot da kot predsednik sveta odstopim.

Danes vidim, da je bila napaka v tem, da ima KŠ status javnega zavoda. To pomeni, da z njim po mili volji razpolagajo mestne oblasti, ki pa jih delovanje zavoda na vsebinski ravni ne zanima. To, kar zanima njih je, da vse teče “kot namazano”. Na žalost pa KŠ ni avtomehanična delavnica in utečenost ne more biti glavni kriterij ocenjevanja uspešnosti. Ker obstoječi direktor obvlada birokratsko poslovanje, je volja mestnih oblasti, da do svoje penzije vodi KŠ, tako kot nekoč Mitja Rotovnik Cankarjev dom. To pa je pogreb KŠ. Žal se je izkazalo, da je bil KŠ, tako kot je bil zamišljen, za to mesto predober.

Mladinski centri so zbirališča mladih, ki hkrati nudijo izobraževalne in zabavne vsebine. Kako vi vidite mladinske centre v prihodnosti? Recimo čez 20 let? 

Mislim, da ne potrebujemo mladinskih centrov, ker izrazitih mladinskih subkultur danes ni, ampak mrežo multikulturnih ustanov po celi Sloveniji. Predlagam, da ukinemo večji del javnih zavodov muzejske kulture, kot so na primer gledališča, opere, filharmonije in druge, in postavimo na noge mrežo večnamenskih dvoran za vse vrste umetnosti, z vso potrebno opremo in sredstvi za kontinuirano delovanje. Čez dan se bodo ljudje v teh ustanovah družili in zabavali, zvečer pa bodo v njih gostovali umetniki iz Slovenije in tujine. Za vse bi veljal enakopraven dostop. 

Katera misel, po vašem mnenju, najbolje povzame mladost?  

Mladost je most – od odvisnosti – v osamljenost. 

Za konec še tri besede, ki vam padejo na pamet ob besedi najstnik? 

Seks, droga in rock’n’roll.