Dora Domajnko je mlada razvojna inženirka na področju elektronike v podjetju RLS Merilna tehnika. Je magistrica inženirka elektrotehnike in doktorska študentka na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, dobitnica lanskoletnega naziva Inženirka leta hkrati pa še vedno športnica (učiteljica kajaka na divjih vodah in smučanja), tudi glasbenica, ki ima za seboj glasbeno šolo harmonike, članica v Folklorni skupini Emona in igra v skupini Via Entropia.  Pred prihajajočim praznikom vseh deklet in žena, nas je zanimalo, kako doživlja svoj uspeh ter kako se znajde v svetu, kjer še vedno velja rek: »Taprav dec je strojnik, al pa vsaj elektro!«.

Najprej: čestitke ob imenovanju! Kot je zapisano na spletni strani projekta, je namen izbora čim širša in učinkovita družbena promocija inženirk. Ste je tudi vi osebno deležni?

No, seveda. Cilj projekta je v veliki meri navduševanje mladih deklet za inženirske poklice. Zelo nerodno bi bilo, če bi njihove vzornice predstavili v slabi luči.

Maria Anselmi, glavna direktorica za podatke v Skupini Bisnode, je v motivacijskem nagovoru izbora za Inženirko leta 2018, izpostavila problem pomanjkanja vzornic z močnim inženirskim duhom. Po njenem mnenju je prisotnost žensk v tehničnih poklicih zelo pomembna, saj le tako lahko pišemo pravila prihodnjega tehnološkega razvoja. Glede na to, da ste že vzornica mladim ženskam, ki stopajo ali razmišljajo o podobni poklicni poti, kaj jim lahko poveste iz lastne izkušnje?

Res je, iz lastne izkušnje lahko potrdim, da imamo premalo tovrstnih vzornic. Običajno niti najbolj prebojni inženirji niso medijsko izpostavljeni kot občudovanja vredni posamezniki. Javnost izve le za njihove izdelke, pod katere so suhoparno podpisana le podjetja. O osebah začnemo govoriti šele, ko nekdo zasluži izstopajoče količine denarja. Malokdo je torej zgled izključno zaradi svojih inženirskih sposobnosti, in ker so na področju STEM ženske v manjšini, je vzornico-inženirko še toliko težje najti. Kolegice inženirke, ki so po zaslugi projekta Inženirka leta stopile »Od nevidnosti k navdihu«, so bile tudi zame pravo odkritje.

V nekem intervjuju ste omenili, da  je odločitev za študij tehnike za mlada dekleta korak v neznano. Govorite iz lastne izkušnje ali iz dojemanja družbe na splošno?

Izbira študija je za večino povezana s precejšnjo mero negotovosti. Sama ob vpisu na fakulteto nisem vedela o elektrotehniki praktično ničesar. Zanesti sem se morala na informativne predstavitve ter priporočila staršev in šolske psihologinje. Pri tako negotovih odločitvah na nas vplivajo tudi razna ustna izročila, ki med drugim pravijo »Taprav dec je strojnik, al pa vsaj elektro!«. Še manj kulturnih in neresničnih krilatic, na temo lepote deklet na omenjenih fakultetah, raje ne bom navajala. No, in tako se večina neprofiliranih fantov raje odloči za tehnične, deklet pa za netehnične smeri. Precej poguma je potrebno, da takšne stereotipe presežemo.

Pred kratkim so potekali informativni dnevi za bodoče dijake in študente. Kaj bi jim svetovali pred vpisom na izbrane srednje šole in fakultete?

Predvsem bi jim svetovala, da za svojo odločitvijo, kakršna koli že bo, stojijo. Študij je potrebno vzeti resno in s spoštovanjem. Učenja se je bolje lotiti prej kot kasneje, izplača se izkoristiti prve roke. Nič se ne bo zgodilo samo, treba je hoditi na predavanja in planirati čas. Nagrada so dolge počitnice. Pogosto študentje po prvem letu ugotovijo, da izbrani študij ni to, kar so pričakovali. Seveda ni! Če bi že vse vedeli, jim ne bi bilo treba študirati. Potrebno se je prebiti skozi veliko informacij in pogosto šele v zaključnih letnikih snov lahko povežemo v smiselno celoto. Predlagam, da vztrajajo.

V Evropi je na t.i. STEM (znanost, tehnologija, inženirstvo, matematika) študijih le dobra četrtina deklet, v Sloveniji od treh študentov ena. Kje vidite razlog za to?

Gotovo gre za splet razlogov. Poleg že omenjenih predsodkov in pomanjkanja zgledov, tu vidim še razlike v vzgoji, interesih in življenjskih ciljih. Delno pa gre za zgodovinsko začaran krog; pomanjkanje deklet na tehniških šolah odžene tudi naslednje generacije deklet.

Ena izmed prelomnic pri priznavanju pravic žensk v družbi je tudi leto 1906, ko smo dobili prvo doktorantko, Marijo Urbas, ki je kot prva Slovenka doktorirala iz filozofije na graški univerzi. Jutri praznujemo 8. marec, dan žena. Kako doživljate ta praznik? Se vam zdi pomembno, da ga še vedno obeležujemo?

Mislim, da se premalo zavedamo resničnega pomena tega praznika. V vrtcu nas naučijo, da morajo 8. marca ženske dobiti rožico, in to je to. V resnici pa je to trenutek, ko se ustavimo in pomislimo na osebe, kot je Marija Urbas. Pogled v zgodovino (in po svetu) nam pove, da brez takšnih prebojnih posameznic ne bi imele vseh teh možnosti za samouresničevanje, ki naj bi sicer bile samoumevne. Govorim o volilni pravici, pravici do izobrazbe, samoodločanju ipd.

Pogrešate več žensk na vodstvenih položajih v Sloveniji, pa tudi v vašem poklicu?

Nekaj nas sicer je, bi pa bilo bolj pestro, če nas bi bilo več. Bolj me skrbi, da ne vemo natančno, zakaj nas ni. Statistika jasno kaže, da delež žensk vztrajno pada od gimnazije preko tehniškega študija do poklicne kariere, in doseže porazne vrednosti pri vodstvenih položajih. Morda je dekleta potrebno zgolj vzpodbuditi. Morda pa naletimo na resne družbene ovire (t.i. stekleni strop), ki nam preprečujejo napredek. Potrebno se je pogovarjati in poslušati, da stvar razjasnimo.

V preteklosti ste bili tudi zelo aktivni na športnem in glasbenem področju. Beremo lahko, da ste učiteljica kajaka na divjih vodah, učiteljica smučanja, zanima vas deskanje na veter, plezanje, vpeti ste v igranje harmonike, slišimo vas lahko v skupini ViaEntropia. Koliko časa in energije lahko ob svoji poklicni in študijski poti še namenite prostemu času?

Žal vedno manj, kot bi si želela. A z dobro organizacijo se vendarle da marsikaj. Poskušam čim bolj izkoristiti možnosti, ki se mi ponujajo mimogrede.

Bi radi še kaj sporočili našim mladim bralkam ob prihajajočem 8. marcu?

Izkoristite priložnosti, upajte si, imejte svoje življenje v svojih rokah. Mali izzivi, ki jih rešujemo, nas vsakokrat nagradijo z občutkom uspeha, hkrati pa se počasi tudi daleč pride.