Naj šola kot varovalni dejavnik ne postane dejavnik tveganja!

Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje že dobro leto opozarjajo, da sicer nujni ukrepi ob epidemiji koronavirusne bolezni močno prizadevajo otroke in mladostnike, še posebno močno tiste iz socialno najšibkejših družin. Čas šolanja na daljavo je razgrnil grozljive življenjske razmere otrok in družin, kakršnim v današnji družbi ob vseh razpoložljivih virih ne bi smeli biti priče.

Mnogo družin živi v neprimernih in premajhnih stanovanjih, nekateri otroci nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe, so brez nujne IKT-opreme in dovolj zmogljive internetne povezave. Številnim otrokom in mladostnikom so edino šole in dijaški domovi omogočali odmik od nevzdržnih domačih razmer, fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja in pomanjkanja ter tudi lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija koronavirusne bolezni je stisko teh otrok in mladostnikov še povečala in hkrati močno poglobila že prej prisotno družbeno razslojenost.

Vsakodnevne izkušnje strokovnih sodelavcev, terapevtov in drugih, ki vsestransko pomagajo otrokom, mladostnikom in družinam, kažejo, da se stiske poglabljajo in da niso zgolj psihične, ampak vse pogosteje tudi telesne. Opažajo vse pogostejše samopoškodovanje otrok, motnje hranjenja, poskuse samomorov, tesnobe, anksioznosti. Vse izkušnje in stiske, ki so jih v minulem letu doživljali doma, so se namreč zdaj prepletle z velikimi zahtevami po ocenjevanju in izpolnjevanju učnih načrtov ter strahom, da jim ne bo uspelo nadaljevati šolanja.

Zato je v stiku z otoki in mladostniki vselej vredno pomisliti, da pred nami niso več taki otroci, kakor so bili pred letom dni. Za otroki je izjemno stresno, nepredvidljivo in naporno leto, v katerem so številne stiske doživljali tudi odrasli. Ne pozabimo, da imajo spregledane globoke stiske, ki jih otrokom ne pomagamo prebroditi, lahko tudi dolgoročne posledice.

Duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu je pomemben napovednik 2 duševnega zdravja odraslih, saj se polovica vseh duševnih motenj začne do 14. leta starosti, tri četrtine pa do 24. leta. Glede na vsa izrečena in napisana opozorila šol, organizacij, strokovnih ustanov in samih učiteljev so pričakovali, da bo ob zaključevanju šolskega leta prevladal večji posluh za težave otrok in mladostnikov in njihovih zelo različnih možnosti za doseganje standardov znanja. Pričakovali so, da bo več časa in pozornosti usmerjenega v gibanje in povrnitev gibalnih sposobnosti, ki so pomemben dejavnik duševnega in telesnega zdravja. Pričakovali so, da ne bo prilagojeno le število ocenjevalnih obdobij, ampak tudi obseg ocenjevane snovi. A se to kljub vsem opozorilom strokovnjakov ni zgodilo.

Učitelji so v zadnjih tednih znova v neposrednem stiku z otroki in mladostniki. Nedvomno so največji strokovnjaki za poučevanje, a bi hkrati morali imeti dovolj časa za vzpostavljanje odnosov, v katerih jim otroci lahko zaupajo. Neizmerno dragoceno je, da jih poskušajo razumeti, podpreti, verjeti vanje, ustvariti zaupanje in nagraditi tisto znanje, ki so ga otroci zmogli pridobiti med šolanjem na daljavo. To je dolg proces, in ker znajo otroci dobro prikriti in potlačiti svojo stisko, če jim to pomeni lažje preživetje, te stiske pogosto ostanejo neopažene. Šola je za številne edini varni prostor in edina mreža, ki jih morda zmore prestreči, ko ne zmorejo več prenašati stisk, pomanjkanja motivacije, vztrajnosti in zaupanja v svoje sposobnosti. Zato je izjemno pomembno, da v hitenju po doseganju standardov znanja in učnih ciljev, šola kot varovalni dejavnik ne postane dejavnik tveganja.

Veliko vlogo imajo tudi šolske svetovalne službe, ki lahko ob pravočasnem prepoznavanju težav in nudenju pomoči omilijo stiske in njihove dolgoročne posledice. Njihova tankočutnost, strokovnost in dostopnost so lahko ob že vrsto let slabo dostopni psihoterapevtski in prezasedeni psihiatrični pomoči ključnega pomena tako za otroke in družine kakor tudi za učitelje, ki se soočajo s povečanim številom otrok s težavami. Številni učenci in dijaki preživljajo nepredstavljivo hude stiske, ki jih niti sami ne razumejo.

Zato pozivajo starše, da opazujejo svoje otroke, in če opazijo spremenjeno vedenje otroka – naj ga ne pustijo samega! Če težav in stisk sami ne znajo ali ne zmorejo reševati, naj takoj poiščejo pomoč. Zavedajo se, da so nekateri ukrepi bili in so še nujno potrebni za družbeno dobro. Vseeno pa se kot organizacija, ki že več kot šest desetletij neposredno dela z otroki, mladostniki in družinami in izvaja trdne in vsebinsko bogate 3 humanitarne programe, čutijo odgovorne, da opozorijo na posledice, ki jih vse to stanje pušča na najranljivejših skupinah prebivalstva.