Sredi meseca aprila, ki je eden najbolj intenzivnih časov kmetovanja, v tujino? Kako mi bo pa to uspelo; sem se spraševala, ko mi je naša mednarodnica pri Zvezi slovenske podeželske mladine, Julija Kordež, ponudila čudovito priliko za tedenski seminar v Budimpešti. Študijski seminar z naslovom Feed it forward – Food as a human right (Prehranjevanje napredno – hrana kot človekova pravica) je imel preveč interesantno vsebino, da bi zavrnila priliko. Z optimizmom, dobrim planiranjem ter železno voljo se da doseči vse, mi je odzvanjalo v glavi. To je bila prva zelo pozitivna stvar, ki sem se je naučila pri Zvezi, kjer sem od letošnjega marca regijska predstavnica za Posavje. Res me je vleklo malo čez meje naše prelepe dežele, pa tudi tematika je bila zelo atraktivna, zato sva se skupaj z Julijo na prelepo, a muhasto aprilsko nedeljo odpravili na pot.

Ko zapoje George Ezra: My house in Budapest, my hidden treasure chest

Za vse tiste, ki še niste obiskali sosednje prestolnice Budimpešte, naj vam povem, da je to mesto prav presenetljivo blizu Slovenije. Ko vam uspe prečkati prelepe ravnine našega vzhodnega dela države ste že skoraj tam. Pomlad je meni najlepše obdobje leta  in peljati se med rumeno-cvetočimi polji ogrščice je res nepozabno. Tu in tam se je našel pokošen travnik, kjer je bilo v zraku zaznati prijeten vonj, ki ga kmetje in pa kosci trave prav dobro poznamo. Polja so se prelevila v ulice in sredi mesta sva prišli na cilj. Seminar se je odvijal v stavbi Evropskega mladinskega centra, ki ima pogled na veličasten parlament ter reko Donavo.

Mladi v svet

Organizatorja dogodka sta bila RYE (Evropska podeželska mladina) ter CEJA ( Evropski komite mladih kmetov). V ti dve zvezi je včlanjena tudi Zveza slovenske podeželske mladine in tako omogoča mladih podeželanom, da izkusijo dogodivščine tudi na mednarodni ravni. Na seminarju smo bili pisana druščina iz različnih držav Evrope ter z različnimi poklicnimi orientacijami. To nam je omogočalo resnično širok pogled na tematiko.

O čem je tekla beseda?

Od jutra pa do poznega popoldneva smo razbijali mite, iskali resnico, skušali najti dobre prakse, in nove ideje. Začetek delavnic se je posvetil hrani; kakšna hrana je ustrezna, nam dostopna ter razpoložljiva. Odgovor na vprašanje kaj je to zdrava hrana, kakšen način pridelave je res trajnosten; to so tematike, ki nimajo preprostega odgovora. Vsi smo s strinjali, da je najboljša izbira lokalna ter sezonska prehrana, vendar pa se mnogokrat zaplete pri razpoložljivosti in dostopnosti.

Prehranske verige so v večini nepravične, kmetje izpadejo kot neenakovredni, neupoštevani in neuslišani. Trajnostna pridelava naj bi bila način kmetovanja in distribucije, ki kar najmanj vpliva na podnebje ter čim manj onesnažuje naš prelep planet. Dotaknili smo se tematike podnebne krize, spoznavali vplive na okolje, interakcije med našim delovanjem ter planetom. Spoznali smo kako je sistem krhek; kako hitro lahko porušimo ravnovesje v vodnem krogu, ogljičnem krogu, povečamo učinek toplogrednih plinov, onesnažimo zrak in za vedno uničimo tla, ki so tako pomembna za kmetovanje.

Skozi debate pa smo dojeli, da moramo delovati skupaj, spreminjati korak po koraku naše razmišljanje ter delovanje ljudi. Stiskali smo skupaj glave in iskali alternativne načine prehranskih sistemov.

• Nujno je potrebno skrajšati poti, z manj posredniki ter manj kilometri.
• Pridelovalec bi moral dobiti večji delež zaslužka, potrošnik pa bolj svežo ter zdravo, varno hrano z znanim poreklom.

Na vsakem koraku je odmevala potreba po znanju, informiranju, kajti v medijih se širi mnogo neresnic ter izkrivljenih dejstev. Potrošnik je v današnjem času zmeden od preveč informacij in ne ve kaj je sploh pravilna odločitev. Poleg nujne potrebe po znanju pa se je odpiralo tudi vprašanje o odpadkih, le ti so prisotni v vsaki fazi od pridelovanja, logistike pa do distribucije. Največji problem pa je na koncu odpadna hrana; hrana ki je bila skrbno pridelana, vanjo vloženo ogromno energije in na koncu pristane kot odpadek. Vsak posameznik naj se resnično trudi kupiti samo toliko kot lahko konzumira in že samo s tem bistveno razbremenimo celotno verigo.

Na koncu smo tudi naredili kuharsko knjigo trajnostnih receptov iz držav udeleženk. Preden smo recepte objavili smo jih tudi predebatirali v luči našega na novo pridobljenega znanja. Sklep mi je bil zelo všeč, recepti starih babic so po večini vsi trajnostni. Kajti včasih so uporabljali kar so lahko pridelali doma ter shranili. Na severu Evrope so to po večini ribe, v osrednjem delu celine ne manjka kruha, ob Mediteranu se je uporabljalo olivno olje. Rešitev je torej precej preprosta, na jedilnike dajmo čim več lokalnih tradicionalnih jedi in na tak način prispevajmo k trajnostni in varni hrani ter našemu dobremu počutju. Čisto za konec pa smo spoznavali načine, kako naše znanje in stališča zagovarjamo ter se tudi politično izrazimo in prispevamo k naši prihodnosti.

Iskanje “skrinje z zakladom”

Da ne boste mislili, da smo se samo učili. Svoje dneve debat smo popestrili z ogledi znamenitosti Budimpešte. Mesto je resnično očarljivo in zelo zeleno obarvano, parki in vodometi so na vsakem koraku. Našli smo tudi čas, da smo skočili v bazen s termalno vodo z arhitekturnimi elementi z rimskih pridihom. Sprehode smo popestrili z debatami o naših načinih in običajih in primerjali države med seboj. Preproste vsakdanje stvari, ki so nam samoumevne so na drugem koncu kontinenta čisto drugačne. Obisk take delavnice ti zares odpre vrata v nove svetove in spodbudi um za razmišljanje izven svojih meja in okvirjev.

Ker sem tudi sama kmetica, sem spraševala o kmetijstvu, cenah pridelkov, velikosti njiv, težav ki jih imajo. S pomočjo te študijske skupine so bolje spoznali našo panogo tudi ostali udeleženci, ki niso prihajali iz kmetije, a delujejo v drugih dejavnostih, ki tesno sodelujejo pri poti do končnega potrošnika. Dogodek pa je bil fascinanten tudi zato, ker so vsi udeleženci bili visoko motivirani, z izrednim optimizmom in močno voljo. To je varen kraj za izražanje svojega mnenja, spoštovanje je bilo močno izraženo pri vsaki tematiki.

Z optimizmom, močno voljo in spoštovanjem lahko ustvarite vse kar si želite, samo najti morate prave ljudi, da bodo korakali z vami.

In verjemite mi …  takšni ljudje obstajajo, jaz sem jih našla pri Zvezi slovenske podeželske mladine.

Prispevek zapisala: Mateja Kopar mag.inž.agronomije

Regijska predstavnica za Posavje pri ZSPM

Še več fotografij poglej tukaj, na našem FB profilu.