Danes paznujemo materinski dan, dan, ki je posvečen vsem materam. Navada praznovanja tega dne se je v Evropo razširila iz ZDA po drugi svetovni vojni, pri nas pa se je uveljavila po letu 1991. Datum praznovanja se od države do države razlikuje, v Sloveniji ga praznujemo 25. marca. 

Kako materinski dan doživlja in kaj ji pomeni, smo vprašali mater petih otrok dr. Andrejo Poljanec, ki je poleg vpetosti v družinsko življenje tudi poklicno zelo vključena v področje družine kot vodja oddelka za psihologijo na Fakulteti za prihoterapevtsko znanost Sigmunda Freuda v Ljubljani ter strokovna vodja Študijsko-raziskovalnega centra za družino. Kot pravi, ji »materinstvo izpolnjuje življenje, zdi se mi zabavno in osrečujoče. Nikakor pa ne enostavno! Vsakodnevno se pojavljajo stresne in zapletene čustvene situacije, v katerih se moraš znajti kar najbolje. Vsak dan je tako poln pozitivnih in negativnih čustev – če je seštevek ob koncu dneva na plusu, smo zmagali! To je moj največji osebni praznik, ki ga praznujemo z vso družino! Močna zasluga in hvaležnost, da se materinstva kljub mnogim izzivom lahko iskreno veselim, gre možu, ki je očetovstvu polno predan.«

Se pa v Sloveniji kljub temu, da družinsko življenje predstavlja temeljno vrednoto tudi naše družbe, vse več parov odloča oziroma udejani družinsko življenje vse pozneje. Po podatkih Statističnega urada Slovenije je bila povprečna starost žensk, ki so v 2017 rodile v Sloveniji, ob rojstvu otroka 30,9 leta, tistih, ki so rodile prvič, pa 29,4 leta. 1. januarja 2018 je bilo v Sloveniji nekaj več kot 672.600 mater.

Med Slovenkami jih je sicer vse več, a imajo vse manj otrok, v povprečju pa se za materinstvo odločajo vse starejše. Andreja Poljanec opaža, da je eden očitnih vidikov gotovo daljše študijsko obdobje, več mladih se odloča za študij, z družino pa želijo počakati do obdobja, ko dobijo službo. »Vendar pa je glavna stiska, ki se je pogosto ne zavedajo, v negotovosti in strahu mladih. Mnogi ne živijo v zdravih in osrečujočih odnosih. Njihove partnerske zveze so pogosto čustveno revne in prekratke, da bi se globlje povezali. V njih ne čutijo varnosti, pripadnosti, povezanosti in čustvene opore, kar je pomembno  za razvoj poguma za odločitev za naraščaj. Tesnoba in negotovost glede prihodnosti sta močno povezani z nezdravim čustvenim vzdušjem, ki so ga bili deležni v družini. Žalostno in zaskrbljujoče je, da so mladi tako čustveno obremenjeni. Dobra plat pa je, da prihod otrok ni kar samoumeven, v smislu, da jih imaš, ker se jih pač ima, ampak, da mladi premislijo, kdaj zmorejo sprejeti otroka.« Kot pravi sama obžaluje, da do tega prihaja. »Hudo mi je, ko gledam mlade, ki doma nimajo prave opore in imajo s starši klavrn čustveni stik. Zanj so bili med odraščanjem odgovorni starši, pa se tega  – sicer ključnega elementa v starševstvu – niso zavedali. Ti mladi sedaj potrebujejo nekaj let v svoji odraslosti, da prevetrijo čustvene vzorce družinskih odnosov in pridejo v stik s samimi sabo. Posledično lahko razvijajo varne, čustveno pestre ter iskrene odnose, se kvalitetno povežejo s partnerjem ter si z veseljem zaželijo otroke. Vendar leta tečejo in zamik je realnost, ki jo je treba sprejeti z razumevanjem in sočutjem ne pa z zgražanjem, kaj je s to našo mladino. Vesela sem, da je terapevtska pomoč vedno bolj prepoznana kot dragocena odločitev, saj mladim pomaga pri hitrejšem razvijanju čustvene zrelosti in olajša življenje.«  

Za konec pa bralkam na ta dan sporoča: »Privoščim vam biti mamice; in vse življenje razvijati prefinjen čustveni stik, sočutje, radovednost, fleksibilnost, duhovitost, konstruktivno premagovanje konfliktov,  spoprijemanje s stresom, telesno kondicijo, veselje. Bolj ko se predaš, bolj srečno se počutiš!«

V uredništvu se pridružujemo željam dr. Poljanec in želimo vsem mladim mamicam veliko zadovoljstva in srečnih trenutkov.