Teče četrto leto, odkar je mag. Peter Debeljak prevzel vodenje Urada Republike Slovenije za mladino. Cilji, ki si jih je zastavil ob začetku vodenja, so temeljili na dejstvu, da je potrebno urediti številna vprašanja na področju mladinskega dela in mladinske politike v Sloveniji. Vlogo urada vidi v tem, da pomaga zagotoviti ustrezne normativne, konceptualne in finančne pogoje za to ter da se vprašanja, povezana z mladimi, vključi tudi v vse pristojne sektorske politike.

Z direktorjem Urada RS za mladino smo spregovorili o delovanju mladinskega sektorja in na splošno o položaju mladih v Sloveniji.

Začnimo z najbolj aktualnim vprašanjem. V svetu in Sloveniji že nekaj časa gospodarska in finančna kriza ne pojenja. Svoj odtis je pustila na različnih delih naše družbe. Kako se ta zrcali v mladinskem sektorju?

Vsaj v dveh ozirih zelo pomembno. Na izzive pri razvoju mladinskega dela bi gotovo lažje odgovarjali, če bi živeli v času “debelih krav”. Časi za nove programe, nove prioritete in dodatna sredstva gotovo niso ravno idealni. Na tem mestu s(m)o zaradi principa uravnilovke pri varčevanju kratko potegnili predvsem sektorji, ki smo v obdobje krize prišli že tako ali tako podhranjeni. Tudi mladinski sektor. V uradu smo sicer ravno v tem obdobju uspeli sektorju zagotoviti dodatna, predvsem evropska sredstva, pogrešali pa smo večjo dinamiko pri zagotavljanju prepotrebnih dodatnih proračunskih sredstev, večje (finančne) pozornosti in podpore drugih resorjev ter tudi lokalnih skupnosti.

Ko pa govorimo o mladinski politiki, pa je kriza, paradoksalno, na (politični) dnevni red postavila številne teme, povezane z mladimi. Sektor te “priložnosti” skupaj z nami gotovo ni dovolj dobro izkoristil, predvsem zaradi svoje konceptualne podhranjenosti in pomanjkanja tradicije. Vendar na tem mestu ne gre kazati s prstom na organizacije v mladinskem sektorju. Vprašati se moramo, kje so razlogi za to. In ti so več kot očitni. Osebno pa sem v tem oziru tudi zelo samokritičen. Morda bi tudi mi morali veliko bolj radikalno nastopati znotraj vlade. Morda smo se vse preveč naslanjali na argumente, upajoč, da so dovolj močni za spremembe javnih politik. Realnost pa je, žal, drugačna.

Če pogledamo na splošno, kako trenutno ocenjujete stanje na področju mladine pri nas. Kaj je po vašem mnenju tisto kar nam manjka? Seveda pa nas ob tej priliki zanima tudi, kaj so naši presežki in na katerih področjih smo lahko primer dobre prakse za druge države?

Če sem še pred kratkim govoril, da stanje glede položaja mladih ni rožnato, me danes ta položaj že resno skrbi. Pa ne zgolj zaradi podatkov in trendov, ki zelo nazorno potrjujejo mojo zaskrbljenost. Da se o tem prepričate, je dovolj zgolj na hitro prelistati raziskavo Mladina 2010. Zidovi, ki jih morajo mladi premagovati na poti v odraslost, so enostavno vedno debelejši in vedno bolj visoki. In to je slabo ne samo za razvoj mladega posameznika, ampak tudi družbe kot celote.

Ampak to ni ključni problem. Bolj me skrbi družbena (ne)občutljivost in javno politična (ne)odzivnost na jasno ugotovljeno stanje. Poglejte zgolj primer problema zaposlovanja mladih. Trendi so obupni. V nekaterih najbolj zaskrbljujočih segmentih zasedamo prva mesta znotraj EU. Situacija je sploh v segmentu zaposljivosti mladih diplomantov, kvalitete delovnih mest, položaja mladih žensk na trgu dela ter pritiska fleksibilnosti mladih nevzdržna. Pa vendar še vedno s strani odgovornih za to področje slišimo, da zaposlovanje mladih ni problem. Ni problem? Res ne vem, kaj se mora še zgoditi, da se bomo zdrznili…

Kje pa smo primer dobre prakse?

Gotovo smo družba, ki zagotavlja vsaj segment varnosti. Delež mladih, ki so podvrženi tveganju revščine, je med najnižjimi v EU, dostopnost izobraževalnega sistema in s tem vključenost pa zelo visoka. Medgeneracijska povezanost, sploh znotraj družin, je na zavidljivo visoki ravni. To so podatki, ki vseeno krhajo te ostre robove, s katerimi se soočajo mladi.

V želji, da izboljšamo stanje na področju mladine, že nekaj časa obstaja veliko različnih mladinskih struktur. Katera ima po vašem mnenju največji učinek za mlade?

Načrtno spodbujamo heterogenost sektorja, saj ima vsak ciljno usmerjen program svoj učinek. Zaradi splošne podhranjenosti smo obsojeni na doseganje sinergij. Kar me skrbi, je to, da v sektorju nismo presegli »med organizacijskega kanibalizma«, kot sam temu rad rečem. Ta ne koristi nikomur, oži prostor sodelovanja in s tem doseganja ključnih skupnih ciljev. Zato nas veselijo me sicer nekateri primeri dobrih praks tudi pri tem.

Gotovo velja pozdraviti programsko sodelovanje Mladinskega sveta Slovenije in Mladinske mreže MaMa v projektu vzpostavljanja strukturiranega dialoga. To kaže na zrelost odločevalcev v obeh organizacijah in ne želim izpustiti priložnosti, da vsem, ki so k temu prispevali, čestitam. Veselijo tudi trendi združevanja sorodnih organizacij. Posebej izpostavljam nastanek Pohorskega bataljona, mreže nevladja mladinskega polja, kot se sami poimenujejo, ki mu sicer mnogi v sektorju odrekajo »domovinsko pravico«, osebno pa jih vidim kot potencialni nov steber razvoja mladinskega dela in mladinske politike v Sloveniji.

Kaj za vas pomeni optimalno delo mladinske organizacije in organizacije za delo z mladimi in kateri so po vašem mnenju primeri prave prakse v Sloveniji?

Ta izraz mi je sicer tuj. Upam si trditi, da imamo kar nekaj primerov dobrih praks. V kolikor posamezni organizacijam uspe doseči zastavljen cilj, slediti svojemu poslanstvu ter maksimalno izkoristiti svoje resurse, tudi, če so ti majhni, je to to. Naša skrb pa je, da se potencial in energija organizacij čim bolj optimalno izrablja, priznava in vključuje v proces osamosvajanja, kompetenčnega opremljanja in integracije mladih.

Kaj lahko mladinske organizacije pričakujejo od Urada RS za mladino v prihodnjem letu, tako s področja vsebinskih usmeritev, kot tudi iz finančnega področja? Se bodo ponovno izvajali razpisi v podporo mladinskemu delu? So mogoče v pripravi še kakšni drugi razpisi?
 

Zaostreni finančni situaciji navkljub bomo skušali obdržati kontinuiteto našega dela. Poskušali bomo “loviti” ostanke denarja na evropskih strukturnih skladih in ga umeščati v naš sektor. Z mislimi in očmi pa smo že v naslednji finančni perspektivi, kjer se kažejo kar dobri obeti. In tu bomo napeli vse sile, da dejansko izkoristimo vsako dodatno priložnost za razvoj sektorja. Menimo namreč, da lahko realno zgolj v tem segmentu pričakujemo neposredne dodatne vire. Krovni zakon ponuja možnost, da organizacije v sektorju sistemsko vpenjamo tudi v druge resorje. Preko analiz in raziskav, izvedenih v preteklih dveh letih, smo pridobili ne zgolj ustrezne informacije, ampak tudi argumente za razvoj horizontalne dimenzije mladinske politike. Upamo pa seveda lahko, da nam koncept vitke države, ki nam jo ponujajo praktično vsi resni politični pretendenti na prihajajočih volitvah, ne bo preveč pristrigel peruti.

Velik odmev med mladinskimi organizacijami je povzročila napoved krčenja sredstev in združevanja evropskih programov. Tako naj bi mladi ostali brez lastnega programa Mladi v akciji, ki naj bi bil po predlogu Evropske komisije združen v Education Europe program. Kakšno je vaše stališče do takšne politike? Se vam zdi, da bo izguba samostojnega programa ogrozila razvoj mladinskega sektorja v Sloveniji?

Bodimo pošteni. Perspektive pri koriščenju evropskih sredstev se glede na trenutno stanje povečujejo. V uradu imamo napeta vsa ušesa in oči, da bomo potenciale znali pravočasno prenesti v nacionalne okvirje in se s tem izogniti izgubljeni priložnosti, ki smo ji bili priča v času načrtovanja prejšnje finančne perspektive. Sicer pa je še prezgodaj govoriti o končnem izplenu. Smo sredi pogajalskega procesa, ki je zelo kompleksen. Poudariti pa moram, da zaenkrat slovenska vlada s svojimi stališči striktno sledi stališčem našega urada, kar ni ravno praksa v drugih državah članicah EU. In za to smo vladi zelo hvaležni.

V sektorju je bila prisotna reakcija zgolj na en segment, to je na nasledstvo programa Evropske komisije “Mladi v akciji”, ki ima glede na specifično vlogo v slovenskem prostoru pomemben vpliv na razvoj sektorja. Tendence res gredo v smer ukinitve samostojnega programa. Mi temu že ves čas ostro nasprotujemo. Iz različnih razlogov. Najbolj nas skrbi, da bodo v okviru enotnega programa mladinske strukture toliko manj razvite in bi težko konkurirale z drugimi organizacijami v segmentu vseživljenjskega učenja in da bomo težko naslavljali specifične potrebe mladinskih struktur na ta način. Bojimo se tudi, da dolgoročno s tem izgubljamo pomembnega akterja razvoja mladinskega dela v Sloveniji, to je Movit.

Kako lahko mladinski sektor postane tudi v finančnem smislu medsektorski ? Ali bodo lahko mladinske organizacije, ki imajo za seboj že nekaj let dela in prakse, nastopale tudi na drugih razpisih, ki morda niso v popolni domeni mladine ampak se nanjo tematsko navezujejo, kot npr. področje zdravja, podjetništva...

Doseganje ustreznih sinergij je mantra javnih politik v zadnjem času. Tega se zavedamo in tudi aktivno delamo v smer, da mladinske strukture vsebinsko in finančno povezujemo z drugimi sektorji, da jih širimo potenciale in jih s tem krepimo. Treba je namreč sprejeti to logiko. Vseeno pa želimo ohranjati specifike mladinskega dela, ki jih ni mogoče ohranjati, če bomo sektor spustili preveč daleč v smislu zasledovanja nekaterih drugih ciljev. Tem pritiskom so daleč v največji meri izpostavljeni mladinski centri. Na to smo zelo pozorni.

Znano je, da mladinski sektor orje ledino na področju neformalnega izobraževanja, katerega učinki pomembno dopolnjujejo formalni del izobraževanja. Kaj lahko na področju povezovanja neformalnega in formalnega izobraževanja pričakujemo v prihodnje. Kakšni so vaši načrti na tem mestu?
 

Bojim se, da je doktrina formalnega izobraževanja pri nas še vedno izjemno močna in preveč trdna. V segmentu vseživljenjskega učenja in poklicnega izobraževanja se je sicer pokazalo, da je možno povezovanje in na ta vlak bo moral skočiti tudi mladinski sektor. Zelo aktivno delamo na tem, da bi učinke neformalnega učenja in priložnostnega učenja približali odločevalcem v izobraževalnem sistemu. Kakšni so pa obeti, pa bo moral odgovoriti nekdo drug. Argumenti so na naši strani.

Kakšna je vaša vizija na področju mladinskih centrov in mladinskih delavcev. Kako bo Urad RS za mladino podpiral delovanje mladinskih centrov in mladinskega dela?

Za nas so mladinski centri že dalj časa izjemno pomemben steber, ne samo mladinskega dela, ampak tudi razvoja mladinske politike. Neorganizirana mladina pa je zgodba prihodnosti, v srčiki orodij za njihovo integracijo pa vidimo ravno mladinske centre. Čeprav načrtujemo postopen umik iz lokalnega mladinskega organiziranja, si ne znam predstavljati, da bi se konceptualno in finančno umaknili tudi iz mladinskih centrov. Sploh tistih, ki presegajo svoja osnovna poslanstva.

Kakšno strategijo ima URSM za obdobje do leta 2020 in katere so glavne smernice te strategije?
 

Smo v zaključku oblikovanja nacionalnega programa, ki bo zelo jasno odgovoril na vse ključne izzive, tako mladinskega sektorja, kot mladih kot populacije. Proces je sicer nekoliko upočasnjen zaradi političnih razlogov, osnovne rešitve pa so v osnovi že medresorsko usklajene in določene. Nismo pa v uradu tisti, ki bomo določili ritem tega razvoja. To boste odločili bralci tega intervjuja 4. decembra.

26. apr. 2012VARČEVALNI UKREPI: DA ali NE

Stališče Slovenske demokratske mladine, podmladka SDS in Mlade Slovenije ter podmladka NSi   Varčevalni ukrepi so pravični in ne prizadanejo socialno najšibkejših in... več >

26. apr. 2012Intervju s Tomažem Stritarjem - Ali so mladi v Sloveniji dovolj podjetni?

V obdobju gospodarske krize se veliko govori o pomenu podjetništva in inovativnosti, zato smo za mnenje o podjetnosti mladih povprašali direktorja zavoda Socialni inkubator, Tomaža... več >

24. apr. 2012Anketa: Evropski forum mladinskih centrov v Budimpešti

Od 17. do 20. aprila je v Evropskem mladinskem centru v Budimpešti potekal 3. evropski forum mladinskih centrov. Na forumu se je odvijala razprava o mladinskih centrih v Evropi,... več >

23. apr. 2012Anketa: Motivacija mladih za aktivno participacijo

Med 17. in 22.4.2012 je na Finskem potekalo mednarodno usposabljanje: Finding demo. Udeležence usposabljanja smo povprašali o načinih motivacije mladih v njihovi... več >

18. apr. 2012So sindikati inštrument delovanja političnih strank?

V Slovenski demokratski mladini se ne moremo izogniti občutku, da sindikati kot interesne skupine za vsako ceno želijo ohraniti svojo pozicijo in moč, da se ne želijo prilagajati spremembam, ki se dogajajo na ekonomsko finančnih trgih, družbi, gospodarstvu... S tem dajejo občutek kot da so inštrument delovanja političnih strank in ne delavcev, ki (naj) bi jih zastopali. Če pogledamo na spletno stran Socialnih demokratov, zasledimo, da je Dušan Semolič član predsedstva Delavske zveze SD. Spomnimo še, da je Branimir Štrukelj eden izmed ustanovnih član Hanžkovega TRS. S tem teza o političnem delovanju sindikatov ni več daleč od resnice... več >