Ker se v zadnjem času precej govori o predlogu novega programa »Erasmus for all«, smo se tokrat pogovarjali z direktorjem Zavoda MOVIT NA MLADINA, Janezom Škuljem. Njegova prva mednarodna aktivnost se je zgodila leta 1984 in sicer s sodelovanjem na delovnem taboru organizacije SCI v severni Franciji. To je bila učna izkušnja, predvsem pa veliko odpiranje oči, še posebej glede cesarstva mladinskega dela in mladinskih organizacij v takratni zahodni Evropi. Od tu tudi energija, ki je pomagala k uveljavitvi ideje o Mladinskem svetu Slovenije, katerega prvi predsednik je leta 1990 postal. Evropski prostor je začel intenzivneje spoznavati z izvolitvijo za enega izmed petih podpredsednikov CENYC –a, takratne povezave nacionalnih mladinskih svetov v Evropi, ter enega izmed dveh podpredsednikov Evropskega mladinskega foruma takoj ob njegovi ustanovitvi. Evropska izkušnja je tudi vodila k povabilu, da prevzeme odgovornost za delovanje Nacionalne agencije evropskega programa Mladi za Evropo v letu 1997.

Z letom 2013 se zaključuje finančna perspektiva 2007 – 2013. Kako na kratko ocenjujete uspeh programa Mladi v akciji v Sloveniji v omenjenem obdobju?

Zgodbe ni mogoče zapreti le znotraj posamezne finančne perspektive. To, kar je program Mladi v Akciji (MvA) dosegel, ne bi bilo brez predhodnega programa MLADINA v finančni perspektivi 2000 – 2006, začetek zgodbe pa sega v Sloveniji v leto 1997. In zgodba je polna drobnih premikov, vsak med njimi ima pomemben učinek v lokalnih okoljih, če pa bi moral izbirati in navesti le enega, bi izbral dejstvo, da so učne mobilnosti v mladinskem delu za marsikoga postale sestavni del njegovih učnih pristopov. Žal v manjšem obsegu, kot bi si sam želel, toda v mnogo večjem kot je bilo izhodiščno stanje v letu 1999.

Kaj bi izpostavili kot največji dosežek oz. premik naprej v primerjavi s preteklo finančno perspektivo?

Program MvA je za razliko od programa MLADINA ponudil več možnosti za politično delovanje mladih, recimo v okviru akcije 5.1, pa tudi za partnerstva med oblastnimi strukturami in akterji v mladinskem sektorju za razvoj instrumentov spodbude in podpore mladinskega dela, na primer skozi akcijo 1.3. Vendar je glavnina udeležencev programa še naprej v klasičnih akcijah kot so mladinske izmenjave ali Evropska prostovoljna služba.

Najbolj očiten razvoj je kvantitativne narave. V letu 2011 smo prejeli 369 predlogov projektov, kar je največ do sedaj. Do sedaj je bil rekord 309 predlogov projektov v letu 2006. Toda, očiten razvoj je tudi v kvalitativni razsežnosti. Danes morajo biti projekti mnogo bolj kvalitetni, predvsem v svoji učni dimenziji, če želijo biti sprejeti v program in s tem pridobiti finančno podporo.

 Kako ocenjujete, je program vplival na razvoj mladinskega dela in mladinskih organizacij v Sloveniji na splošno?

Zelo pozitivno. Tako možnost podpore za določene vrste aktivnosti, kot delovanje Nacionalne agencije. O tem najbolje govori Ocena izvajanja programa, ki je bila v Sloveniji po naročilu URSM narejena v letu 2010 in ki izpostavlja ravno pomemben premik v razvojnem smislu. Program je omogočil uveljavitev nekaterih novih učnih oblik dela mladih v mladinskem delu kot so na primer mladinske pobude, mladinske izmenjave so vse bolj razumljene kot instrument učenja skozi daljše časovna obdobja za vse sodelujoče skupine mladih, nekateri akterji pa so se uveljavili skozi Evropsko prostovoljno službo kot del akterjev, ki omogoča individualne učne mobilnosti, še posebej za tiste, ki niti teoretično nimajo možnosti postati ERASMUS študenti.

O vplivu programa na splošen razvoj mladinskega dela, pa tudi mladinske politike v njeni vertikalni razsežnosti najbolje govori Vmesna evalvacija programa MvA, ki je bila po naročilu URSM narejena v letu 2010.

V zadnjem času lahko sledimo burnim razpravam glede prihodnosti programa Mladi v akciji v naslednji finančni perspektivi, ki ne predvideva več neodvisnega programa Skupnosti. V kolikor bo program sprejet v predlagani obliki, kaj to pomeni za mladinsko polje v Sloveniji?

Vprašanje samostojnosti programa MvA 2.0 je predvsem vprašanje pozicioniranja mladinske politike in njene vsebine, predvsem pa prostora mladinskega dela. Dejstvo je, da je tudi program Vseživljenjsko učenje (LLP) predvsem namenjen mladim, vendar gre za drugačen kontekst. Izobraževanje, še posebej tisto, ki naj čim bolj usposobi mlade za tisto, od česar bodo živeli, je pomemben element mladinske politike v njenem horizontalnem aspektu, vendar je bil samostojen program EU na področju mladine predvsem opora razvoju vertikalnih aspektov mladinske politike in znotraj njega mladinskemu delu, ki pa daleč presegajo okvir prostora izobraževanja. En program, vključujoč tako sedanji LLP kot MvA, zame v bistvu pomeni, da se tudi polje mladinskega dela kot učnega polja postavlja v položaj podpornega instrumenta siceršnje hrbtenice izobraževalnega sistema – formalnega izobraževanja.

Krepitev polja mladinskega dela od 60. let dalje pa je temeljil ravno na prepoznanju, da šolski prostor enostavno ni več dovolj za učenje v vseh potrebnih dimenzija bivanja v različnih vlogah oziroma da – na primer – za namen politične socializacije mladih – potrebujemo od šole neodvisen prostor. 

Vendar se moramo v tej zgodbi vrniti nazaj. Ko je bila objavljena pobuda Mladi in mobilnost (»Youth on the Move«) v sicer večjem sklopu strategije Evropa 2020, je prišlo do izhodišč za sedanje predloge Evropske komisije. Ta pobuda je politična pobuda, ki ima dva pomembna elementa: predstavlja institucionalno prepoznanje dejstva, da klasične poti integracije mladih v družbo, ki so bile morda še dane staršem današnjih 20- letnikov, počasi izginevajo in drugi element – da je potrebno najti načine, kako do integracije vedno novih generacij v spremenjenih okoliščinah. V njej se vse vrti okoli vprašanja, kako »opremiti« nove generacije, da bodo lahko živele od svojega dela.   Učenje, izobraževanje se postavlja izključno v funkcijo večje zaposljivosti posameznika. Predvideni ukrepi, kot je rangiranje uspešnosti univerz, bodo izobrazbo še bolj definirali kot tržno blago, izobrazba, predvsem pa možnost izobraževanja, bo še bolj povezana z lastno investicijo v svojo lastno prihodnost. Toda, marsikdo tudi rad spregleda, da ima pobuda pomemben poudarek na večanju odgovornosti vsakega posameznika za tisto, od česar bo živel. Govori o samozaposlovanju mladih kot eni izmed rešitev, ustanavljanju lastnih podjetij. Tukaj pa se v Sloveniji srečujemo z drugačnimi pričakovanji. Smo zelo na liniji: »Naša je dokončala ekonomijo, sedaj pa ne dobi službe«, kar v prevodu pomeni, naša je izpolnila pričakovane obveznosti, družba sedaj si ti na vrsti da izpolniš svoj del. Žal je to tisti del tradicionalne integracije mladih v družbo, ki izginja. In pobuda Mladi in mobilnost je prinesla redukcijo prostora na izobraževanje v funkciji čim več znanja, kompetenc za tisto, od česar bomo živeli. Takrat je malokdo opozarjal na zastavljeno smer.

Velja pa opozoriti na še eno dimenzijo, ki je vsebinsko zelo pomembna za bodoče okvirje mladinske politike na evropski ravni. Sredstva za sedanji program MvA se nahajajo v poglavju Evropskega proračuna »Državljanstvo«, s predlogom novega programa pa se selijo v poglavje »Rast«, kjer je sedanji program Vseživljensko učenje. Tudi to kaže na ekonomističen pogled k umeščanju polja mladinskega dela v celoto in na zelo verjetna bodoča pričakovanja po vsebini rezultatov dela akterjev mladinskega dela v okviru javnih politik.

 Če malo posplošimo, lahko rečemo, da predlog novega programa ˝Erasmus for all˝ daje večjo prednost formalnemu izobraževanju. Ali to pomeni, da bo neformalno izobraževanje izgubljalo na pomenu?

Tisto kar je Evropska Komisija zapisala v svoji komunikaciji s predlogom zagotovo govori kot potrditev vašega vprašanja, od predlaganega imena pa do predvidene razdelitve sredstev je usmerjeno v visokošolski prostor. Napovedano povečanje sredstev je sploh eden izmed glavnih opornih točk Komisije za prepričevanje, toda v razrezu je predvideno 85%-95% povečanje sredstev za ERASMUS HIGER EDUCATION in le 25% - 40% povečanje za ERASMUS YOUTH PARTICIPATION. To je en vidik. Ne vem, če avtomatično pomeni izgubo pomena za neformalno izobraževanje, še posebno v slovenskem prostoru, kjer se zdi, da je le papir važen.

Moje vprašanje pa je, komu bo predložil papir bodoči podjetnik, ki bo z lastnimi sredstvi zagnal tisto, od česar bo živel. In dokler bomo službe predvsem iskali, ne pa ustvarjali delo, s katerim lahko zaslužimo za kritje stroškov življenja, ne verjamem v večje družbeno priznanje pomena neformalnega in priložnostnega učenja. 

Zame je to tudi vprašanje lastništva akterjev v posameznem polju do posameznega programa ter njihova zmožnost medsebojnega tekmovanja. Če so v istem bazenu male in velike ribe bo boj za obstanek malih rib – kar velika večina akterjev v mladinskem sektorju je – mnogo težji. Do sedaj je bila pomembna sestavina vzpostavljanja samostojnega sektorja – in ne govorim o Sloveniji – tudi vzpostavitev sektorju lastnih instrumentov spodbujanja in podpore pa tudi usmerjanja. In samostojnost evropskega programa na področju mladine je preprosto sledila tej zakonitosti, ki je bila vzpostavljena z razlogom. Sedaj se s predlogom Komisije to spreminja. 

Kakšno je stališče slovenske Nacionalne agencije glede predloga novega programa in kaj o njem menijo druge evropske nacionalne agencije?

Nacionalna agencija v Sloveniji predvsem opozarja na pomen neodvisnega programa z njegovo razvojno funkcijo. Razvoj, ki je bil dosežen znotraj in zaradi programa v zadnjih 12 letih, je morda dolgoročnejše pomembnejši od denarja, ki so ga pridobili upravičenci.

Danes lahko trdimo, da je program MvA prepoznan in da v marsikateri lokalni skupnosti pomenil veliko referenčno točko za nastanek prvih zametkov lokalnih mladinskih politik. Besedila, ki so nastajala zaradi in okoli programa MvA ali njegovega predhodnika, so v bistvu redka besedila o mladinskem delu v slovenskem jeziku. Za nas je veliko vprašanje, ali bo program kot je ERASMUS FOR ALL s svojo prepoznavnostjo kot program za in o izobraževanju tisti, ki bo pritegnil lokalne skupnosti v Sloveniji. Slovenske občine nimajo kaj dosti opraviti z izobraževanjem, ki je predvsem državna kompetenca.

Vendar Nacionalna agencija ni politični igralec, odločitev o enotnem ali dveh programih, pa je predvsem politična odločitev. Mi lahko damo le razloge in argumente za MvA 2.0 tistim, ki želijo iti v politično bitko za MvA 2.0.

Kar pa se tiče drugih nacionalnih agencij, lahko bi rekel tudi nacionalnih oblasti, odgovornih za mladino, lahko rečem le, da tako velikega bloka zoper združitev programov nihče ni pričakoval. Vendar je mogoče nacionalnim agencijam – predvsem tistim, ki ne delujejo pod isto streho kot nacionalne agencije programa Vseživljsko učenje in takšnih je večina – hitro očitati nasprotje interesov in jih na hitro izločiti iz debate.

Vemo, da so bile manjše, predvsem lokalne mladinske organizacije eden glavnih uporabnikov programa Mladi v akciji. Glede na obstoječi predlog novega programa se pojavlja strah, da bodo tovrstni prijavitelji največ izgubili. V kolikor bo prišlo do takšnega scenarija, ali menite, da bo Slovenija sposobna razviti alternative, ki bodo še naprej omogočale pridobivanje učnih kompetenc v okviru mladinskega mednarodnega sodelovanja tudi izven programa Mladi v akciji?

V naslednjih dveh letih imamo samo en cilj: Spodbuditi nastanek lokalnih (občinskih) instrumentov spodbujanja in podpore učnim mobilnostim v mladinskem delu, še posebej v povezavi s partnerskimi (pobratenimi) občinami v drugih državah. Torej verjamemo, da se lahko razvijejo alternative, ne verjamemo pa, da bi se lahko v takšno zgodbo podali brez obstoječega programa MvA in referenčne točke, ki jo predstavlja, pa naj si gre za kvaliteto ali pristope izvajanja.

A istočasno je potrebno povedati, da veliko slovenskih občin nima ravno veliko možnosti za razvoj takšnih instrumentov, saj skoraj polovica občin nima niti enega partnerstva s tujino, več kot polovica občin pa ima manj kot 3.000 prebivalcev in seveda temu primerne resurse.

Vendar je vzpostavitev alternativnih spodbud in podpor predvsem stvar političnih odločitev in – žal – in vse bolj prerazporejanja resursev. Ti gredo tja, kjer statistika kaže probleme. Žal, statistika ne zaznava mladih kot problem. Verjamem pa, da se tukaj stvari zelo hitro spreminjajo, še posebej v bližnji prihodnosti. Do sedaj smo izzive blažili s podaljševanjem izobraževanja ter črpanjem družinskih zalog. Bojim se, da smo obe alternativi v družbi že močno izčrpali.

 Ali ocenjujete, da so mladinski akterji v Sloveniji dovolj odzivni na napovedane spremembe?  

Osebno se mi zdi, da je preveč pasivnosti. Na nacionalni ravni, MSS in Mreža MaMa dajeta jasne signale, kje sta v teh vprašanjih. Vsi ostali – recimo članice MSS in Mreže MaMa - pa se ne oglašajo. Po svoje razumem to pozicijo, po drugi strani pa ne. V bistvu se mi zdi, da vsi pričakujejo, da bo nekdo poskrbel za njih.

In ker je usoda samostojnega programa predvsem politična odločitev, se mi zdi, da bi se lahko akterji obnašali veliko bolj politično. Tu vidimo posledico t.i. depolitizacije mladinskega sektorja in vse bolj storitveno naravnanost. Potegovanje za lastni program, ki brez dvoma predstavlja tudi nekakšen rezervat za mladinski sektor in jim tako namenja večjo varnost, bi bilo tipična aktivnost učenja politične participacije v družbi.

Glede na dejstvo, da je predlog programa ˝Erasmus for all˝ naletel predvsem na kritike (gledano iz stališča mladinskih akterjev), ali lahko vseeno prepoznamo v njem tudi pozitivne točke za nadaljnji razvoj mladinskega dela in katere bi te bile po vašem mnenju? 

Glede na vse povedano je težko poudarjati, da kljub vsemu pa…. Ena izmed takšnih je zagotovo obet večjega obsega sredstev, ki bi presegale obsege sedanjega Vseživljensko učenje in MvA, vendar je to golob na strehi. Predvideno povečanje sredstev je povezano z povečanjem evropskega proračuna za obdobje 2014 – 2020, sprejemanje tega pa v luči sedanjih rezov nacionalnih proračunov ne poteka ravno v vzdušju želje po večanju obsega evropskega proračuna. In vsaj del tistih, ki te zgodbe spremljamo že dlje časa, ne verjamemo v tako obsežna povečanja. Po drugi strani pa, če imamo isto vrečo, kam mislite da bo padla teža. K spodbujanju visokošolskega študija v tujini ali k gostitvi mladinske izmenjave v Sloveniji? Sicer pa, v letu 2011 smo razpolagali z nekaj več kot 1,5 milijona evrov za dodelitev, povpraševanja po podpori pa je bilo za 4,8 milijonov. Zato tudi bistveno večje povečanje sredstev od napovedanega ne bi pokrilo potreb. Zato se mi zdi, da mora program v takšni ali drugačni obliki predvsem služiti kot razvojno orodje za razvoj lastnih instrumentov.

Omenim naj morda še eno pričakovanje. Uvrstitev v isti okvir z učitelji, profesorji, predstavljajo za marsikoga zaposlenega v mladinskem polju tudi možnost večjega priznanja lastnega mesta v polju izobraževanja, za izobraževanje pa naj bi se vedno našel denar. Želijo si varnosti, želijo si varnosti tudi za to, da bi počeli, kar jih veseli. Razumem takšna pričakovanja, vendar se bojim, da niso realna.

Če ne bo programa MvA v prihodnosti, po čem vam bo najbolj žal?

Po tem, da se umika pozornost do krepitve zavesti o pripadnosti in odgovornosti vseh nas za bodočnost skupnosti, ki se imenuje Evropska Unija. Prvi cilj programa MvA je krepitev Evropskega državljanstva, v predhodnih programih smo govorili o evropski zavesti. Verjamem, da skupnost kot je EU, še posebej v časih, ko težko govorimo o rasti blaginje, potrebuje dodatne napore za to, da ostane skupnost. In program MvA je bil s svojo vsebino, s tistim kar je spodbujal in finančno podpiral, celo načinom sprejema projektov v program, predvsem politični program krepitvi občutka pripadnosti skupnosti, ki jo danes imenujemo EU. V predlogu programa Evropske Komisije za novi program pa ne vidim veliko tega. V celoti vseh silnih razprav, kam gremo, kaj pomenijo današnje odločitve za jutrišnjo povezavo, mi je res žal, da izgubljajo ukrepi, ki naj bi krepili Evropsko unijo kot skupnost njenih prebivalcev, ki v njo verjamejo in ji želijo pripadati.

26. apr. 2012VARČEVALNI UKREPI: DA ali NE

Stališče Slovenske demokratske mladine, podmladka SDS in Mlade Slovenije ter podmladka NSi   Varčevalni ukrepi so pravični in ne prizadanejo socialno najšibkejših in... več >

26. apr. 2012Intervju s Tomažem Stritarjem - Ali so mladi v Sloveniji dovolj podjetni?

V obdobju gospodarske krize se veliko govori o pomenu podjetništva in inovativnosti, zato smo za mnenje o podjetnosti mladih povprašali direktorja zavoda Socialni inkubator, Tomaža... več >

24. apr. 2012Anketa: Evropski forum mladinskih centrov v Budimpešti

Od 17. do 20. aprila je v Evropskem mladinskem centru v Budimpešti potekal 3. evropski forum mladinskih centrov. Na forumu se je odvijala razprava o mladinskih centrih v Evropi,... več >

23. apr. 2012Anketa: Motivacija mladih za aktivno participacijo

Med 17. in 22.4.2012 je na Finskem potekalo mednarodno usposabljanje: Finding demo. Udeležence usposabljanja smo povprašali o načinih motivacije mladih v njihovi... več >

18. apr. 2012So sindikati inštrument delovanja političnih strank?

V Slovenski demokratski mladini se ne moremo izogniti občutku, da sindikati kot interesne skupine za vsako ceno želijo ohraniti svojo pozicijo in moč, da se ne želijo prilagajati spremembam, ki se dogajajo na ekonomsko finančnih trgih, družbi, gospodarstvu... S tem dajejo občutek kot da so inštrument delovanja političnih strank in ne delavcev, ki (naj) bi jih zastopali. Če pogledamo na spletno stran Socialnih demokratov, zasledimo, da je Dušan Semolič član predsedstva Delavske zveze SD. Spomnimo še, da je Branimir Štrukelj eden izmed ustanovnih član Hanžkovega TRS. S tem teza o političnem delovanju sindikatov ni več daleč od resnice... več >