Ob zaključku Evropskega leta prostovoljstva smo se pogovarjali s Primožem Jamškom, vodjo Centra za razvoj in promocijo prostovoljstva pri Slovenski filantropiji. Primož se je že od srednješolskih let kalil kot prostovoljec in v prostovoljstvu našel svoje življenjsko poslanstvo. Danes je zaposlen na Slovenski filantropiji, kamor ga je to njegovo poslanstvo pripeljalo in ga pelje še naprej novim izzivom sodobne družbe naproti.

Kako in kdaj si ti osebno začutil vzgib, da bi prostovoljno deloval v dobro drugim ljudem, okolju in družbi? Kako je to vplivalo na tvoje življenje in zaposlitev?

Jaz sem na nek način »padel« v ta svet organiziranega prostovoljstva že v srednji šoli. Ko sem se pridružil programu za zdravljenje odvisnikov, so se te vrednote do konca oblikovale.  Iz tega se je potem rodila tudi ideja za študij socialnega dela, ki pa me je preko obvezne prakse pripeljal na Slovensko filantropijo, kjer sem zelo hitro presegel tisto kvoto študijske prakse, ker mi je bilo tu zelo všeč.

Na začetku sem delal z otroki, učil slovenščino in zelo kmalu dobil priložnost vzpostavljanja novih aktivnosti. Aktivnosti, ki so, kot sem sam videl, manjkale med ljudmi in me je to močno spodbudilo k delovanju.

Na koncu koncev me je celo moje prostovoljstvo, ki je bilo tudi kasneje na področju dela z mladostniki v vzgojnih zavodih in tudi v prevzgojnem domu pripeljalo do službe tukaj na Slovenski filantropiji in na nek način zaznamovalo vsaj to mladostno obdobje, v katerem sem še vedno.

Kaj se te je v vsem tem času prostovoljnega delovanja najbolj dotaknilo?

Mislim, da posamezni primeri, ki so bili zame zelo stresni, saj sem kot prostovoljec videl tudi njihovo omejenost. Ko imaš kdaj težave z nekim sistemom, z okoljem, ki ni spodbudno, ki nam ni omogočilo, da bi kot prostovoljci neke stvari naredili, kot bi si želeli. Če izpostavim samo področje otrok brez spremstva, v katerem sem bil skrbnik, sem videval razne zgodbe, ko bi država morala ravnati drugače, pa ni. Pa kljub temu, da smo opozarjali, so se zadevale zelo počasi obračale na bolje. Se pa sprašujem, kako bi bilo, če mi ne bi niti opozorili. Zaradi tega se mi zdi, da mi je to na nek način pustilo, da ne smeš biti tiho, ko opaziš, da nekaj pa res ni v redu, in da res moraš biti načelen, in se boriti, boriti, boriti.

Kako ocenjuješ iztekajoče se Evropsko leto prostovoljstva? Katere akcije in aktivnosti so bile po tvojem mnenju najuspešnejše v smislu osveščanja javnosti in s tem »rekrutiranja« novih prostovoljcev? Katere aktivnosti se bodo nadaljevale še v prihodnje?

Ja, kar nekaj projektov se je vzpostavilo v samem Evropskem letu prostovoljstva. Nekateri so dobili dodatno moč. Največja spodbuda tega Evropskega leta prostovoljstva se mi zdi dejstvo, da so nekatere institucije začele razmišljati o pomembnosti prostovoljstva, ker je postalo kar malo »modno«, da morajo tudi oni imeti prostovoljce. In upam, da bo ta duh ostal še naprej in takrat bomo imeli res super izkupiček Evropskega leta prostovoljstva.

Kot tisto eno promocijsko akcijo prostovoljstva, ki bi jo rad izpostavil, ker je bila v javnosti zelo dobro sprejeta, pa kljub temu, da je bila omejena, je ta, ko smo se odpravili na ceste in smo na avtomobile prilepili 10.000 srčkov, na katerih je bil napis »Kdaj ste nazadnje kje pusti svoje srce«. S tem smo javnost pozivali, da ljudje postanejo prostovoljci, da se nam priključijo, da si poiščejo prostovoljsko delo.

V tej akciji mi je bilo najbolj zanimivo, da ni bilo težko dobiti prostovoljce, ki bi te srčke razdelili. Se zdi, da je bilo na nek način med vsemi nami začutiti ta »Ja, to pa res moramo narediti, ljudi moramo spodbuditi, spomniti na prostovoljstvo«. Mislim, da je seveda na področju mladine, pomemben projekt, ki ga je začela Mladinska mreža MaMa, ki je v bistvu »vrgla« mlade in občinske uslužbence v prostovoljske aktivnosti. Na Slovenski filantropiji si mnogokrat želimo nasploh malo več povezave med prostovoljskimi organizacijami in vladnimi službami. Mislim, da se ravno skozi take aktivnosti zelo dobro spoznavamo.

Mi lahko kaj poveš o kongresu prostovoljstva?

Potekal je dva dni, 5. in 6. cecembra, mislim, da je bil vsebinsko zelo močan. Dotaknili smo se veliko zadev, in če smo na dosedanjih kongresih »jamrali«, kako bi bilo treba sprejeti zakon o prostovoljstvu, ga sedaj končno imamo. Kar je na nek način tudi zasluga Evropskega leta prostovoljstva, se pa sedaj predvsem sprašujemo, kako izkoristiti vse pluse tega zakona.

Na nek način je dober izkupiček to, da smo dobili neko zavezo, da se bo zakon res začel upoštevati v spodbudah. Prva spodbuda se je izpeljala v tem času, in sicer da so bila podeljena prva državna priznanja in nagrada najboljšim prostovoljcem leta. Zanimiv zaključek tega kongresa je tudi v spodbujanju medgeneracijskih aktivnosti, in v naši skupni zavezi med organizacijami, da bomo bolj sodelovali.

Bilo je zelo zanimivo opažati, da skupine mladih niso poznale potreb starejših, in da skupine starejših niso verjele, da so mladi aktivni. Kongres pa je dokazal, da so aktivni in jih je povezal v skupno delovanje.

Za katera področja prostovoljstva je v javnosti največ zanimanja?

Ljudje ponavadi rečejo, da bi bili prostovoljci z bolnimi otroki ali pa z bolnimi starejšimi. Tako imamo malo stereotipno predstavo, kaj točno prostovoljstvo je. In s to predstavo se ljudje pogosto vključujejo v prostovoljstvo. Še vedno ni razširjeno med ljudmi, da pri prostovoljstvu ne govorimo samo o dajanju.

Kot prostovoljec dejansko zelo veliko tudi dobiš–osebno zadovoljstvo, znanja, izkušnje, dobro družbo. Ponavadi se kar malo sramujemo vseh teh motivov. Ljudje si težko priznajo, da so se za to, da bodo pomagali drugim, odločili tudi zaradi sebe in zaradi svojih potreb. To je tisto, kar počasi presegamo, kjer so mladi stopili korak naprej.

Prostovoljstvo je vzajemen proces, ne samo nesebično dajanje, da samo daješ, daješ, daješ… kajti v praksi to ne gre.

Kam se lahko obrne nekdo, ki želi prostovoljno delovati v okviru kakšne organizacije?

Ja, to je ravno naše poslanstvo tu na Slovenski filantropiji. Ljudje nas lahko pokličejo, nas obiščejo ali pa obiščejo spletno stran www.prostovoljstvo.org, kjer je trenutno objavljenih 110 prostovoljskih del, ki čakajo na prostovoljce, na več kot 110 ljudi.

Zelo pomembno je tudi naše delovanje, da zbiramo te potrebe, kajti organizacije same pogosto zaradi različnih razlogov ne zmorejo same širiti vseh svojih potreb. Eden izmed razlogov je, da so dostikrat kadrovsko podhranjene. Ko ljudje začnejo razmišljati o prostovoljstvu, je dobro, da tudi razmislijo o tem, koliko časa so pripravljeni posvetiti, komu in kaj pričakujejo od prostovoljstva, kaj želijo spremeniti v drugih, v svetu in kaj želijo osebno dobiti od tega. Če nam ljudje povejo te stvari, jim tudi veliko lažje najdemo prostovoljno delo čisto po njihovi meri.

Kaj po tvojem mnenju doprinese prostovoljstvo k posameznikovi osebnostni rasti in kaj k družbi na sploh? Ali na kratko – zakaj je prostovoljstvo pomembno? Kaj po tvojem mnenju lahko prostovoljstvo da mlademu človeku?

Posameznik pridobi pri prostovoljstvu cel kup komunikacijskih veščin, zelo velikokrat tudi veščin dela v skupini. Zelo malokrat se zgodi, da delaš individualno, slej kot prej deluješ in v skupini in se ob tem tudi učiš funkcioniranja v skupini. In to so pravzaprav izkušnje, ki so prenosljive v marsikatero delovno okolje.

Za mlade je zelo pomembno, da svoje izkušnje tudi sproti zapisujejo. In kjer ne zapišejo zgolj, da so bili prostovoljci, recimo na Slovenski filantropiji, temveč da zapišejo, da so delali na Slovenski filantropiji, kjer so delali v skupini in vodili skupino mladih. To bo veliko pomembnejša referenca za bodoče, za potencialne delodajalce. To je tisto zaradi česar se določena skupina mladih odloča za prostovoljstvo.

Poleg tega dobiš pri prostovoljstvu možnost, da se preizkusiš, da spoznaš, za kaj si sposoben in za kaj ne, kaj ti leži in kaj ne, ali si res želiš to delati celo življenje. To so tista polja, ki jih ponuja prostovoljstvo na takšni zelo lahki ravni, ko preizkušaš samega sebe in pri tem pomagaš drugim. Vsi imamo nekaj od tega in to je tisto, kar je zelo fino.

Kaj pa delo za mlade in z mladimi na prostovoljni ravni? V kolikšni meri je to uveljavljena praksa?

Ja, je kar uveljavljena praksa. In sicer v obliki individualnega spremljanja, velikega števila učnih pomoči, ki pa niso samo v obliki inštrukcij. Čeprav se pojavlja vedno več potreb po  inštrukcijah, ravno zaradi tega, ker je finančna situacija čedalje slabša.

Kar se mi zdi tudi pomembno, je skupina mladih, ki se tako na nek način bori za pravice vseh mladih, pa naj bo to za pravice dijakov, študentov ali mladih na splošno. Se mi zdi, da se tu kalijo v področje res aktivne participacije, da bodo aktivni in odgovorni državljani.Da že zgodaj spoznavajo mehanizme, skozi katere lahko vplivajo.

Najtežje mi je slišati, kadar mi mlad človek reče : »Joj, nič se ne da spremeniti, takšen je pač ta naš svet«.  En sam človek dejansko ne more spremeniti sveta, spremeni ga lahko samo skupina ljudi. In to je tudi nekaj, kar ponuja prostovoljstvo. Kajti če grem sam demonstrirat pred parlament, ne bom dosegel istega, kot če skupina mladih pošilja apele in s tem uspe vzpostaviti nek resen dogovor.

Glede informiranja mladih o prostovoljstvu je pomembno, da so mladi informirani čim bolj zgodaj.

In za konec bi te prosili še za povabilo mladim k prostovoljnemu delu oziroma delovanju.

Mladi naj razmislijo, kaj so pripravljeni narediti za druge, za kraj, v katerem bivajo, kaj so tiste stvari, ki jih jezijo in naj poiščejo druge mlade, ki jih isto jezi, naj poiščejo organizacije, ki delajo na tem področju.

Potem naj se obrnejo na Slovensko filantropijo, kjer jim bomo lahko pomagali in jih usposobili. Naj obiščejo organizacijo, se pozanimajo, kaj točno počne. To še ne pomeni, da če obiščeš neko organizacijo in tam povprašaš, kako ti lahko pomaga, da pa potem moraš tam obstati. Ne pomeni,da moraš kot prostovoljec delati najmanj 10 ur na teden, sam si reguliraš, sam si postaviš meje in vsako delo šteje in to je pomembno. Četudi si zelo zaseden z učenjem, študijem, imaš vsaj par ur na teden na razpolago. Če ne drugega pa vsaj par ur na mesec.

26. apr. 2012VARČEVALNI UKREPI: DA ali NE

Stališče Slovenske demokratske mladine, podmladka SDS in Mlade Slovenije ter podmladka NSi   Varčevalni ukrepi so pravični in ne prizadanejo socialno najšibkejših in... več >

26. apr. 2012Intervju s Tomažem Stritarjem - Ali so mladi v Sloveniji dovolj podjetni?

V obdobju gospodarske krize se veliko govori o pomenu podjetništva in inovativnosti, zato smo za mnenje o podjetnosti mladih povprašali direktorja zavoda Socialni inkubator, Tomaža... več >

24. apr. 2012Anketa: Evropski forum mladinskih centrov v Budimpešti

Od 17. do 20. aprila je v Evropskem mladinskem centru v Budimpešti potekal 3. evropski forum mladinskih centrov. Na forumu se je odvijala razprava o mladinskih centrih v Evropi,... več >

23. apr. 2012Anketa: Motivacija mladih za aktivno participacijo

Med 17. in 22.4.2012 je na Finskem potekalo mednarodno usposabljanje: Finding demo. Udeležence usposabljanja smo povprašali o načinih motivacije mladih v njihovi... več >

18. apr. 2012So sindikati inštrument delovanja političnih strank?

V Slovenski demokratski mladini se ne moremo izogniti občutku, da sindikati kot interesne skupine za vsako ceno želijo ohraniti svojo pozicijo in moč, da se ne želijo prilagajati spremembam, ki se dogajajo na ekonomsko finančnih trgih, družbi, gospodarstvu... S tem dajejo občutek kot da so inštrument delovanja političnih strank in ne delavcev, ki (naj) bi jih zastopali. Če pogledamo na spletno stran Socialnih demokratov, zasledimo, da je Dušan Semolič član predsedstva Delavske zveze SD. Spomnimo še, da je Branimir Štrukelj eden izmed ustanovnih član Hanžkovega TRS. S tem teza o političnem delovanju sindikatov ni več daleč od resnice... več >