S. p. kot sijajna priložnost in druge zgodbe

unpaid
13 jun2018
74

SLOVENIJA – Na Sindikat Mladi plus, sindikat študentov, dijakov in mladih brezposelnih, se je obrnila posameznica (ki želi ostati anonimna), ki je s sindikatom delila nekaj svojih izkušenj s trga dela in pri iskanju zaposlitve. Objavljamo njeno drugo zgodbo, prva je dostopna tukaj, druga tu, kmalu pa sledijo še druge. Iz prve roke. Stvar pa objavljamo tudi zato, ker smo prepričani, da se bo v njej prepoznal še marsikdo ter morda spregovoril o svoji izkušnji.

Kot študentka sem se udeležila veliko razgovorov za delo, a eden je izstopal in mi ostal v spominu. Razgovor je potekal v Ljubljani, v uspešni in znani zavarovalnici. Vodila ga je simpatična gospa, ki je bila že na začetku navdušena nad mano in nad mojimi preteklimi delovnimi izkušnjami. Vendar sem na licu mesta izvedela, da naj bi podjetje, v katerega sem prišla na razgovor za službo, imelo omejitev pri sprejemanju novih zaposlitev. A so omenili še eno drugo »sijajno priložnost« (z njihovimi besedami), ki naj bi bila prava zame. Ponudili so mi možnost sodelovanja, in sicer je šlo za študentsko delo na normo. Nato bi kasneje, ko bi mi študentski status potekel, odprla s. p. in delala za 600 evrov na mesec. Ob tem je gospa omenila, da je treba približno 300 evrov odšteti za prispevke, kar pomeni, da bi mi ostala zgolj polovica prvotnega zneska. Zraven bi še vedno delala na normo in se vsak mesec izobraževala, da bi lahko pridobila različne licence, potrebne za delo v zavarovalništvu.

Ves čas razgovora je imela moja sogovornica pred sabo zvezek, v katerega je pisala in risala ter mi razlagala, kako naj bi sodelovanje potekalo. Njena »sijajna priložnost« pa se mi ni zdela tako zelo sijajna.

Na koncu razgovora sem se poslovila s čvrstim stiskom roke, toplim nasmeškom in rekla, da bom razmislila o vsem skupaj. Še isti dan sem jo poklicala in ji povedala, da ponujene priložnosti ne bom sprejela. Gospa je bila izjemno razočarana in me je poskušala prepričati v nasprotno, a se nisem pustila pregovoriti in kot razlog za zavrnitev izpostavila delo na normo. Še bolj pa me je motilo dejstvo, da bi morala odpreti s.p., kljub temu, da sama nimam želje biti samostojna podjetnica. Takrat me je prvič spreletelo, da se zadeve na trgu dela spreminjajo. Žal na slabše, saj se tudi priznane zavarovalnice očitno oddaljujejo od standardne pogodbe o zaposlitvi. Ali te sploh še kje obstajajo, sem se vprašala.

Kar me moti pri današnjih razmerah na trgu dela je, da delodajalci pogosto pogojujejo posameznikovo ‘zaposlitev’ z odprtjem s.p.-ja, čeprav obstajajo elementi delovnega razmerja, kar pomeni, da je edina ustrezna oblika dela pogodba o zaposlitvi (za nedoločen ali določen čas). Zaskrbljujoče se mi zdi, da želijo delodajalci privarčevati na račun delavk in delavcev ter jih s tem postavijo v podrejen in negotov položaj. Pri s. p.-ju si delodajalec namreč zmanjša stroške dela, tveganje je na strani delavca, delodajalcu pa omogoči fleksibilnost v primeru, da bi delavca želel odpustiti oziroma z njim prekiniti sodelovanje. Tako sem spoznala tudi, da se bom, v primeru, da ne odprem s. p.-ja in zato ne dobim dela, morala prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje. Kar se je tudi zgodilo …

Prijavi na ZRSZ je sledilo izpolnjevanje raznih obrazcev in grenak priokus neuspeha, ker še nisem našla redne zaposlitve. A že po nekaj kratkih mesecih brezposelnosti sem začela razmišljati, kako bi lahko dodatno napredovala in izkoristila prosti čas. Tako sem sprejela odločitev, da se začnem ukvarjati s prostovoljnim delom. Na internetu sem poiskala najbližjo ustanovo, kjer so iskali nove prostovoljce in prostovoljke. S pomočjo prostovoljstva sem nato spoznala veliko zanimivih ljudi in se tudi marsikaj naučila. Poučevala sem starejše ljudi, skrbela za otroke in ugotovila, kako zelo izpolnjujoče je lahko prostovoljno delo. Tako še zdaj menim, da je prostovoljstvo zelo navdihujoča izkušnja, saj se zgodi nekaj čarobnega, ko ljudje stopimo skupaj in pomagamo drug drugemu.

V prostovoljstvo sem šla preračunavajoč, koliko svojega časa in znanja lahko sama ponudim drugim, vendar sem nato spoznala, da sem pravzaprav jaz tista, ki je ogromno pridobila: občutek sprejetosti, nasmešek na obrazu, iskren pogled, druženje in spoznavanje novih ljudi. Ugotovila sem, da moje življenje, ko pomagam drugim ljudem, dobi smisel, pri tem pa ti dejansko cenijo moje delo in so hvaležni za moj trud. Naučila sem se tudi odprtosti, potrpežljivosti pri poučevanju drugih in pridobila samozavest. Še nikoli prej nisem razmišljala, da je dejansko malo lenobno, če se prepustim sramežljivosti in sedim v kotu učilnice. Zdaj, ko sem sama morala nastopati in poučevati druge, sem izstopila iz svoje cone udobja, kar je vedno dobra učna izkušnja.

Tako sem več mesecev opravljala delo prostovoljke, iskala redno službo in se trudila ohraniti pozitivno naravnanost. Nato se je vendarle tudi meni nasmehnila sreča, saj sem našla službo, za katero sem bila neizmerno vesela in navdušena. A sem nato hitro padla na realna tla …

(Se nadaljuje)

Vir in foto: Sindikat Mladi plus

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Izpostavljeno

Sorodni članki

Avtorji