Janez Vrečko: Kons:o:vel Kratek intervju z režiserjem Matjažem Bergerjem

3wfl_2_1_custom
20 jun2018
190

Janez Vrečko: Kons:o:vel – kratek intervju z režiserjem Matjažem Bergerjem

KRŠKO – Anton Podbevšek Teater je bil ustanovljen leta 2005 in velja za najmlajše profesionalno gledališče pri nas in hkrati tudi za prvo gledališče v Novem mestu. Poimenovano po prvem slovenskem avantgardistu Antonu Podbevšku, je gledališče dobilo kratico APT, ki v angleščini pomeni zmožen, sposoben in spreten. Namenjeno ni zgolj gledališču, temveč tudi drugim kulturnim in umetniškim dogodkom, kinu in operi, njihove predstave pa se odvijajo na različnih prizoriščih, tudi na prostem: Dvorana novomeške pomladi v Novem mestu, na veledromu Češča vas, Gradu Otočec, v samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki itd. Zastopnik in ustanovitelj gledališča, Matjaž Berger, je hkrati tudi režiser pričujoče uprizoritve biografsko-filozofske drame o življenju in delu Srečka Kosovela “Janez Vrečko: Kons:o:vel”. V Galeriji Božidarja Jakca sta se z njim pogovarjali naši prostovoljki, Andrea Aviles in Sara Maffi: 

O čem govori predstava?

Gre za gledališko uprizoritev najpomembnejšega slovenskega avantgardističnega pesnika, ki je umrl mlad 22 let in je v čisto končni fazi svojega življenja, v letu in pol, napisal serijo žanrskih pesmi, ki nosijo naslov Kons, kar izhaja kot kratica iz ruskoavantgardistične formulacije konstruktivizem. Predstava govori o sekanti med življenjem Srečka Kosovela in največjim dosežkom njegovega življenja, ki so Konsi.

Zakaj je Kosovel ravno sedaj tako aktualen?

Časovno je pomemben prelom, ki ga je naredil pisatelj in teoretik Janez Vrečko, ki je prvi ločil konse od integralov. Leta 1967 je namreč izšla pesniška zbirka Integrali, v katero je avtor oz. urednik Anton Ocvirk poleg integralov vključil tudi konse, zato je pomembno, da se v 21. stoletju ta epistemološki prelom tudi zgodi. Za lokacijo je primarno izbran gledališki prostor v Novem mestu, Dvorana novomeške pomladi, ker pa je predstava vezana na specifične lokacije, smo izbrali celo serijo prostorov. Prvi je tukaj (v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, op. a.), kjer je Anton Podbevšek Teater že uprizoril nekaj predstav, drugi prostor je kamnolom Kopriva na Krasu, v Kosovelovem domačem kraju, tretji prostor je na Hrvaškem, v rimski baziliki. Skratka, nam je pomembno, da se ta zgodba odigra v popolnoma različnih kontekstih, ker vsak poudari različno plat te igre, govorim o informativnem delu predstave …

Zakaj ste torej za eno od prizorišč predstave izbrali ravno Galerijo Božidarja Jakca?

Prvič gre za drugačno akustiko, pa tudi za drugačen umetniško-zgodovinski slog. Ker pa se je Kosovel ukvarjal tudi s klasiko, bil je filozof, ta prostor predvsem poudarja filozofsko dimenzijo interpretacije. Ta prostor je namreč ustvarjen za filozofijo, za univerzitetna predavanja … Ti konsi so pravzaprav hkrati vizualna in teoretska poezija, kot tudi poezija kot klasika.

Ali ta samostanska cerkev kot prizorišče predstavlja izziv s tehničnega in igralskega vidika?

Da, absolutno je izziv, tako akustičen kot z vidika pozicije igralcev v prostoru, v tej kolosalni obliki. Je pa to za naše gledališče, Anton Podbevšek Teater, najmlajše slovensko profesionalno gledališče, že prostor pete predstave in je tako v bistvu naš domač prostor, ki igralce, ki so prvič tukaj, zelo zmede in jih postavi pred preizkušnjo, tem, ki so tukaj že bili, pa da nove potence in nove produkcijske možnosti.

Vir: Društvo zaveznikov mehkega pristanka

Foto: uredništvo mlad.si

 

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Intervjuji Izpostavljeno

Sorodni članki

Avtorji