Evropska prostovoljska služba Življenjska priložnost za mlade

Naslovna
01 jun2018
200

DOMŽALE – Prostovoljsko delo v tujini… Za marsikoga se sliši zanimivo, a najtežje je zbrati pogum, se prijaviti in spakirati kovčke. S tem izzivom so se pred kratkim soočile tri mlade punce. 21-letna Liisi iz Estonije je pripotovala v Domžale, kjer bo devet mesecev delala v Centru za mlade Domžale. Dve mladi Domžalčanki – Mojca Bajec in Evita Mici Jenko pa sta se po življenjske izkušnje odpravili vsaka na svoj konec Evrope. Mojca bo eno leto preživela v španski Valencii, kjer bo promovirala mednarodne programe in slovensko kulturo. Evita pa se je odločila za spremembo načina življenja in se iz mesta preselila na ekološko kmetijo v Nemčiji, kjer bo ostala devet mesecev.

Vsaka je napisala kratko izkušnjo o tem, kako težko je bilo sprejeti to odločitev.

Liisi
btyNikoli nisem razmišljala o Evropski prostovoljski službi (EVS), a včasih se zgodi nepričakovano. Jeseni 2017 sem razmišljala, da že 15 let študiram in je čas za odmor. Ker nisem imela druge priložnosti, sem nadaljevala s študijem, čeprav sem bila nemotivirana in utrujena.
Zanimanje za mednarodne priložnosti in druge kulture se je pri meni razvilo po začetku študija mladinskega dela leta 2015, ko sem se tudi sama začela udeleževati Erasmus+ projektov. Na teh projektih sem spoznala posameznike, ki so mi konec leta ponudili prostovoljsko delo v Centru za mlade Domžale. To je bila ponudba, ki je prišla ob pravem času in s pravimi pogoji, zato je enostavno nisem mogla zavrniti. Predstavljala je prepotreben odmor od mojega študija, hkrati pa tudi priložnost, da pridobim praktične izkušnje in nova doživetja na področju, ki ga študiram.
Tako sem zaključila semester v Estoniji in se začela pripravljali na devet mesecev dolgo dogodivščino v Sloveniji. V času med sprejemanje odločitve in prihodom, so me prevzela najrazličnejša čustva: veselila sem se novih dogodivščin in spoznavanja novih ljudi; strah me je bilo, da ne bom sposobna živeti in delati v drugi državi; hvaležna sem bila za to čudovito priložnosti in žalostna, ker sem zapuščala prijatelje in družino. Ampak, kakor se sliši čudno, bolj kot se je bližal čas odhoda, lažje je bilo. Na koncu sem bila preprosto pripravljena oditi in sprejeti nove izkušnje in dogodivščine.
Od prihoda sem se počasi navadila na novo okolje. Po šestih dneh se mi še vedno zdi, da gre za počitnice, za dobro zamenjavo mojega vsakdanjika. Spoznala sem veliko novih ljudi, počasi spoznavam mesto in mladinski center. Hvaležna sem za vse, ki so me sprejeli odprtih rok in mi pomagali. Prilagajanje na novo mesto in državo je vedno težko – ne govorim jezika, ne vem, kje je kaj, in ne poznam veliko ljudi. Na srečo imam okoli sebe ljudi, ki me podpirajo, mi pomagajo in zaradi katerih je mora izkušnja prijetnejša.
Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, ampak trenutno sem vesela, da sem se odločila za to avanturo.

Evita
Petek je. Teden dni je že minilo od mojega prihoda v Sieben Linden. Kako je? Zdaj že imam nek otipljiv prvi vtis. Dobro mi je tukaj. Es ist mir gut hier.dav
Sem pretežno mestni človek z visokimi standardi čistoče in reda, vendar na potovanjih to izklopim.
Prikolica. Življenje v prikolici, kurjenje v gašperčku, prijetna večerna toplota in jutranji mraz, ko je v postelji še toplo, termometer na tleh ob postelji pa je prva jutra kazal pod 10 °C. Hoja po mrazu do WC-ja ali umivanja zob v hiši mi počasi postajata tako samoumevna kot pesek v tunizijski puščavi. Pač je tam. Je, je bil in bo. Na dan, ko je deževalo, mi je bila ta pot do hiše res izjemno odveč. Danes zjutraj, ko je bilo jutro sončno in tudi že dokaj toplo, se mi je narava zdela enostavno lepa. Pomlad prihaja. Gre za minuto hoje, ampak ta minuta lahko prinese marsikaj. Minus 10 °C s poledico, sneg, dež, vprašanje »Zakaj mi je tega treba?« ali pa sončne žarke, ptičje petje in preprosto radost.
Narava. Prebuja se. Snega zdaj ni več in zvončki že rastejo. Hribov ali Alp se od tukaj ne vidi, sama ravnina je. V gozdu prevladujejo bori, kamni in prst na vrtu pa so drugačni kot pri nas. Ni slabše ali boljše, drugače je. No, zelenjava na vrtu je boljša. Zdrava in ogromna. Takih pridelkov na našem vrtu ni.
Delo. Načeloma bo moj urnik sledeč: sobota in nedelja ALI ponedeljek in torek v Gästeteam (skupina za goste). Sreda in četrtek kuhinja in petek vrt. Lahko rečem, da so me ta teden lepo počasi uvajali v delo in ni bilo nobenega pritiska. Glede vrta mi je že postalo jasno, da to ni mali ljubki slovenski vrtiček z zelenjavo. Tukaj imajo cela polja, za celo vas, in delo je fizično naporno. Nimam (še) dovolj kondicije za celo dopoldne take telovadbe oz. fizičnega dela.
Hrana je vegetarijanska, ekološka in zelo okusna. Veliko je različnih solat in tudi kuhanih zelenjavnih jedi. Navadnega mehkega kruha tukaj ni. Vse je črno, polnozrnato, pirino, rženo ipd. Mesa trenutno še ne pogrešam.
Higiena. Kopalnica je skupna, vendar na srečo ni bilo nikoli gneče, ko sem se šla umivat jaz. Stranišče je kompostno. Vsa mila, detergenti, šamponi in zobna pasta so ekološki in razgradljivi v rastlinski čistilni napravi. Ostale higienske navade so precej na minimumu. Tukaj bom vsekakor manj »čista« kot doma, vendar to sprejemam. Na pižami, ki je bila doma čista in primerna samo za v posteljo, imam črne fleke od oglja. Preden zaspiš, je pač treba še naložiti .
Ljudje. Najpomembnejši dejavnik dobrega počutja. Prvi vtis je zelo dober. Moja cimra je fajn, kar je zelo pomembo, saj bova 8 mesecev živeli skupaj in si delili prikolico. Tudi nekaj druge družbe sem si že našla, z nekaj prostovoljci sem se ujela, se družimo in klepetamo. To mi veliko pomeni.
Jezik. Nemščina je ovira, mislila sem, da znam dovolj, da bom lahko sledila pogovorom, pa sem še daleč od tega. Moje osnove so premalo. Vsekakor je moj cilj izboljšati svojo znanje nemščine.
Počasi, počasi. Najprej se želim počasi navaditi na ta sistem, na način življenja, na nove ljudi.

Mojca
mojcaSedim za računalnikom in razmišljam, kaj napisati o moji dosedanji izkušnji. V kratkih treh tednih se mi je že toliko zgodilo. Pomislim na to, kako drugačno je tukaj vreme. Sonce me prebudi skoraj vsak dan, veter pa poskrbi za to, da neprestano izgledam, kot da je glavnik moja zadnja skrb. Razmišljam o tem, kako ogromno je zame to mesto. Mogoče se prav zato vsakih deset minut izgubim. In o tem, kako težje je tukaj Onurju – prostovoljcu, ki prihaja iz Turčije in ne razume špansko. S tem nimam težav, pomislim olajšano. Vendar kljub temu po končanem peturnem delavniku le s težavo ostanem budna, saj je vsega preprosto več. Nakup hrane zahteva od mene več. Pripravljen slovar v žepu in opazovanje vrat, skozi katera sem vstopila, saj je vhodov zmeraj več. Več vhodov, več ulic, več truda. Pomislim na to, kako bolj odprti so tukaj ljudje in glasni. Čeprav temu ugovarjajo, me pogled na žensko, ki sredi ulice vrešči na voznika, ne prepriča v nasprotno. Na to, kako mi ni všeč, da tako zlahka odvržejo smeti na tla. In kako pogosti so tukaj beli golobi. Pa pomaranče na vsakem drevesu. Preseneti me, kako dobro so me tukaj sprejeli. Sem kot del družine. Zatečeno oko – takoj k zdravniku. Počutim se slabo – pokaži bezgavke, ne, to ne bo to – vzemi paracetamol. Sredi večera prejmem sporočilo z naslovom, kje v centru prodajajo domači med. Zvečer dobimo pregled vseh dogodkov, ki se odvijajo ta teden. Las fallas – praznik, na katerega čakajo celo leto, je v polnem razmahu. Petarde mečejo tako otroci kot odrasli. Vsak dan točno ob dveh popoldne nastopi mascleta – mešanica ognjemeta in petard, ki privablja ljudi iz vseh koncev Valencije. Dim na vseh straneh, navdušene množice Špancev, vmes pa midve z Grkinjo, ki začudeno gledava, kaj je tako privlačnega v hrupu in ognjemetu, ki sredi dneva nima nobenega smisla. Vsak dan več dogodkov, vsak dan več hrupa in kmalu zaspiš in se zbudiš z zvokom petard. Na koncu skoraj ne trzneš več. No, skoraj. Svoje skrbno izdelane lutke, ki jih nekateri umetniki izdelujejo že celo leto, začnejo zažigati eno za drugo. S tem pustijo za sabo slabe stvari in živijo za sedaj. Ali za jutri. Kakor kdo. Pred tem seveda pripravijo ognjemet. Naenkrat pride jutro in hrup preneha. In že se začnejo priprave za naslednje leto. Naslednje leto bo vse še boljše in večje…. Kot moje leto tukaj, pomislim.
EVS je del programa Erasmus+, ki ga financira Evropska komisija. Mladim med 17. in 30. letom starosti omogoča, da se odpravijo na prostovoljsko delo v tujino. Pri tem pa imajo krite vse stroške – pot, bivanje, prehrano in žepnino.

V Domžalah ima akreditacijo za izvajanje programa Center za mlade Domžale. Za več informacij o EVS projektih jim pišite po mailu info@czm-domzale.si ali pobrskajte po spletni strani www.czm-domzale.si.

Vir in foto: Javni zavod Center za mlade Domžale

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Članki

Sorodni članki

Avtorji