Projekt: iskanje službe

Job search
25 maj2018
110

SLOVENIJA – Na Sindikat Mladi plus, sindikat študentov, dijakov in mladih brezposelnih, se je obrnila posameznica (ki želi ostati anonimna), ki je s sindikatom delila nekaj svojih izkušenj s trga dela in pri iskanju zaposlitve. Objavljamo njeno drugo zgodbo, prva je dostopna tukaj, kmalu pa sledijo še druge. Iz prve roke. Stvar pa objavljamo tudi zato, ker smo prepričani, da se bo v njej prepoznal še marsikdo ter morda spregovoril o svoji izkušnji.

Ko sem odšla iz podjetja (glej prvo zgodbo, op. ur.), sem se spraševala, ali bi lahko kaj naredila drugače oziroma, ali bi lahko svoje probleme sčasoma rešila. Danes vem, da bi bilo to nemogoče, a takrat nisem bila čisto prepričana in ker je bila moja prihodnost videti negotovo, sem imela nerealno upanje, da bodo v prejšnji službi ugotovili napako, me poklicali in prosili, naj pridem nazaj. Seveda me niso nikoli več kontaktirali in danes vem, da je bilo moje upanje bolj posledica razočaranja zaradi preteklih dogodkov ter skrbi o tem, kaj prinaša prihodnost. Malo lažje je bilo, ko sem kontaktirala direktorja, ga prosila, če mi napiše priporočilo in ga tudi dobila. To je bila bolj slaba tolažilna nagrada, a mi je nato v prihodnosti priporočilo pomagalo pri iskanju nove službe.

Prevladovala sta dva občutka, in sicer pretirani optimizem na eni strani in nato občutek nemoči, ko je nastopila surova realnost. Najprej sem bila optimistično prepričana v svoj uspeh, saj sem menila, da bodo moja diploma in delovne izkušnje prepričale bodoče delodajalce, nato pa sem se soočila z realnim stanjem na trgu dela in ugotovila, da bo vse skupaj malo težje, saj so se razmere zelo spremenile. Lotila sem se iskanja dela, prebiranja zaposlitvenih oglasov in se začela udeleževati razgovorov za delo.

Prej z razgovori nisem imela veliko izkušenj, zato sem imela veliko treme in se nisem znala predstaviti v pozitivni luči. Prvi razgovor za delo, ki je bil na vrsti že prvi teden iskanja zaposlitve, je bil katastrofalen in čustveno izčrpavajoč. Po začetni slabi izkušnji sem se odločila naučiti, kako uspešno iskati službo, kako se učinkovito pripraviti na razgovor in kaj je pri vsem skupaj najbolj pomembno. Ker je zame v življenju izjemno pomembna resnica, sem našla zlato sredino, kako biti bolj diplomatska, a hkrati še vedno iskrena in pozitivna. Po nekaj mesecih, ko sem preučila več tematskih člankov in imela za seboj več (uspešno in neuspešno) opravljenih razgovorov, lahko povem, da se razgovorov ne bojim več in jih, čeprav ne gre za prijetno izkušnjo, opravim dokaj zadovoljivo.

Prvo službo sem prek študentskega servisa dobila po treh mesecih iskanja. Takoj sem ugotovila, da zadeva ne bo dolgo trajala, saj sem se znašla v skladišču, razvrščala papirje in mape, oblečena v bundo ter opremljena s šalom in rokavicami. Res nisem ostala dolgo in ponovno iskanje dela se je kmalu začelo. Tako sem v obdobju osmih mesecev zamenjala skupaj štiri različne študentske službe, ki so vse imele kratek rok trajanja. Najdlje sem delala mesec dni. Nekajkrat sem odšla sama, ponekod pa sem že od začetka vedela, da gre za delo bolj kratkega daha.

Po tem, kar sem prestala v prejšnji službi, sem vedela, česa si želim ter kako in kakšen način hočem delati. Imela sem jasno vizijo, ki sem jo začela uresničevati. Lahko bi rekla, da je šlo za obdobje učenja, saj sem veliko časa namenila osebnemu preizpraševanju, pozitivni naravnanosti in opuščanju negativnih občutkov, ki so bili posledica izkušnje s prejšnjo službo. Prav tako sem spoznala sodelavce in nadrejene, ki so bili do študentov in delavcev prijazni ter se otresla nerazumnega strahu, da bi se negativna izkušnja ponovila.

Na žalost sem med razgovorom dobivala tudi različne ponudbe, ki zame niso prišle v poštev. Ponujali so mi sodelovanje v primeru, da odprem s. p., drugje so govorili o delu prek podjemne pogodbe za en mesec, ko naj bi šlo za nekakšen preizkus in v primeru, da bi ga opravila, bi me zaposlili. Spet nekje drugje so me vprašali, če bi si lahko podaljšala (tj. kupila) študentski status, ko mi bo ta potekel. Odgovor na vsa vprašanja je bil ne. Čeprav je bilo težko, sem se naučila, da moram stati za svojimi odločitvami in željami. Do takrat sem že vedela, da želim standardno pogodbo o zaposlitvi in nobene druge prekarne oblike dela. To je sicer pomenilo, da sem ostala brez dela in se soočala s pomanjkanjem denarja v svojem osebnem življenju. Verjetno pa bi bila situacija zame še težja, če ne bi imela finančne in moralne podpore svoje družine, na katero sem se lahko zanesla.

Zavedala sem se, da se moram, potem ko odklonim omenjene ponujene »priložnosti«, soočiti s posledicami. In ena od mogočih posledic je bila ta, da po izteku študentskega statusa ne bom dobila službe in se bom prisiljena vpisati na Zavod RS za zaposlovanje. Kar se je kasneje tudi zgodilo …

Navkljub vsem izzivom sem poskusila v prihodnost gledati pozitivno. Ugotovila sem, da imam dve možnosti: lahko znižam svojo pričakovanja do delodajalcev ali pa sama osebno napredujem najbolj kakor lahko. Tako sem postopoma začela vlagati v osebno izobraževanje, se udeležila tečaja nemškega jezika, delavnice za pisanje, drugih natečajev in brala različno literaturo. Sicer omenjene stvari niso vodile do zaposlitve, vendar sem postala pozorna na širšo sliko, skrb za osebni napredek pa je postala prioriteta. Soočila sem se z lastnimi strahovi in počela stvari, ki so bile izven moje cone udobja. Začela sem razmišljati dolgoročno.

Medtem ko sem se posvetila (kar še vedno počnem) osebnemu razvoju, sem postala bolj kritična do prevladujoče družbene miselnosti in položaja mladih na trgu dela. Čeprav sem dokaj pozitivna oseba, ki poskuša v vsaki situaciji najti kakšno dobro stvar, nisem mogla ignorirati problemov, s katerimi se danes soočamo mladi. Tako sem spoznala tudi Sindikat Mladi plus in srečala podobno misleče mlade, ki se trudijo spremeniti stvari na bolje. Navkljub svojemu strahu, kaj si bodo drugi mislili zdaj, ko delim svojo zgodbo z javnostjo, sem se odločila pisati o svojih izkušnjah na trgu dela. Čeprav gre za mojo osebno izkušnjo, sem spoznala veliko mladih, ki se soočajo s podobnimi problemi. Če bo moje pisanje pomagalo vsaj enemu posamezniku ali posameznici, bo vse skupaj vredno truda.

Vir in foto: Sindikat Mladi plus

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji