O pozabljenih vrednotah, čustvenosti in pogodbi o zaposlitvi, ki je ni bilo

Hostile
22 maj2018
121

LJUBLJANA – Na Sindikat Mladi plus, sindikat študentov, dijakov in mladih brezposelnih, se je obrnila posameznica (ki želi ostati anonimna), ki je s sindikatom delila nekaj svojih izkušenj s trga dela in pri iskanju zaposlitve. Delimo njeno prvo zgodbo, kmalu pa sledijo še druge. Iz prve roke. Stvar pa delimo tudi zato, ker smo prepričani, da se bo v njej prepoznal še marsikdo ter morda spregovoril o svoji izkušnji. In se uprl!

»Razumem, si pač ženska in zato čustvena,« je modroval glas na drugi strani telefona. Bil je direktor podjetja, v katerem sem delala, in pritožila sem se mu zaradi spornih metod mojega nadrejenega, ki je opravljal delo vodje prodaje.

»Tole je šlo že malo čez rob, ne morem biti tiho,« sem odvrnila.

»To je zato, ker si Balkanka in Balkanci ste strastni,« je odgovoril. Še dobro, da pogovor ni potekal v živo, saj sem ob njegovih besedah zavila z očmi. Me je direktor pravkar užalil ali pač samo blekne, kar mu pade na pamet, sem se potiho vprašala. Čeprav nisem bila užaljena, pa še danes menim, da taki pogovori niso bili ne primerni ne profesionalni. Prav to, neprofesionalnost in neprimernost, so pogosto očitali meni, še posebej takrat, ko moje vedenje ni bilo v skladu z zahtevami podjetja. Te pa so bile, da sem lepo tiho in delam tako, kot mi rečejo.

To je bil samo eden od primerov, ko sem poskušala direktorju orisati situacijo in razmere za delo v pisarni, kjer je delala ekipa dveh študentk, točneje jaz in sodelavka, ter vodja prodaje. Na začetku je bilo vse skupaj drugače. Ko sem pričela delati v podjetju, sva bila z vodjo prodaje v pisarni sama, mirno sva delala in se vsak dan naučila nekaj novega. Ker je bila to moja prva služba, ki je bila najbližje moji izobrazbi in ker je šlo za delo v pisarni, ne pa v proizvodnji, kot pri mojih prejšnjih službah, sem se marsikaj naučila in bila pripravljena tudi veliko narediti. Nato se nama je v pisarni pridružil sodelavec, ki je bil že dlje časa v podjetju, a je do takrat delal od doma. Že na začetku pa je rad povedal, kako pameten in dober prodajalec je (njegove besede).

Težave so se začele, ko je prejšnji vodja prodaje odšel, saj so z njim iz podjetja odkorakale tudi vse vrednote. V novega vodjo prodaje so povišali sodelavca z dobrim mnenjem o samem sebi in kar naenkrat se je vse spremenilo. Dnevi so bili polni negativnosti, pri tem pa ni človek nikoli vedel, kaj ga čaka naslednji dan: žalitve, podcenjevanje, čustveni izbruhi ipd. S sodelavko sva se o nastali situaciji veliko pogovarjali, saj je obema škodovala pri delu. Vzdušje v pisarni se je močno poslabšalo, slaba volja, stres in prepiri so postali stalnica. Potem sem se po skoraj dveh leti dela v podjetju odločila oditi. Ne toliko zaradi medsebojnih odnosov, ki niso bili najboljši, zgodilo se je nekaj drugega, kar me je prepričalo, da v podjetju ni prihodnosti zame.

Dokončno sem se prepričala o odhodu, ko se je direktor odločil, da se lahko o pogodbi o zaposlitvi »pogajamo«. Čeprav je najprej obljubljal, da nas bo zaposlil in bomo vsi veliko zaslužili, si je kar naenkrat premislil in rekel, da je zaposlitev stvar »odprtega dialoga«. V tistem času sem delala vsak dan od ponedeljka do petka po sedem ur v pisarni in še kakšno uro od doma. Začela sem zanemarjati svoje zasebno življenje in prosti čas, saj sem se navadila doma redno preverjati služben elektronski naslov in klicati stranke popoldne, tudi ob sobotah in nedeljah. Z direktorjem sva se dogovarjala, da se bom po podpisu pogodbe o zaposlitvi začela učila italijansko, saj naj bi podjetje rado šlo na italijanski trg. Tako so od mene zahtevali vedno več, dobila pa sem vedno manj, saj direktor ni držal svoje obljube.

Zaradi direktorjeve prelomljene obljube o zaposlitvi sem naznanila, da bom delala samo še štirinajst dni. Čeprav sem delala prek študentske napotnice in bi lahko sama odkorakala stran, mi ni bilo vseeno, saj sem čutila odgovornost do strank. A se ni izšlo tako, kot sem pričakovala. Tri dni sem šla skozi pekel nenehnega teženja in trpinčenja, ki mi ga je priredil vodja prodaje. Zapičil si je v glavo, da se me čim prej reši in izmislil si je problem, zaradi katerega me je ves čas gnjavil. Spomnim se, da sem ga prosila, naj me pusti na miru, saj čez nekaj dni neham delati, a mi ni pustil dihati niti za minuto. Poskusila sem ga ignorirati in zaključiti z delom, saj sem si močno gnala k srcu, da bi bilo vse pravilno narejeno. A razmere so postale tako neznosne, da sem po treh dneh priznala poraz in odšla domov.

Ko sem odšla, sem z drugo sodelavko ohranila kontakt in pozneje izvedela, da se je vodja prodaje nato začel občutneje znašati tudi nad njo, izvedela sem, da je prišlo tudi do drugih nepravilnosti in da je bilo vzdušje v podjetju še naprej na psu. Zaupala mi je, da je sčasoma dobila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, a je po dveh letih dela odšla in našla drugo službo. V zadnjem telefonskem pogovoru sem jo soočila z dejstvom, da če bi takrat obe stopili skupaj, vodja prodaje ne bi dosegel tega, kar si je vedno želel – to pa je znebiti naju obeh, da lahko zdaj dela sam.

Direktor podjetja, ki je vse skupaj dopustil, je vedno govoril, da so zanj pomembne samo številke oziroma število izvedenih prodaj in vodja prodaje je bil pri tem uspešen. Dejstvo, da ni bil timski igralec in da je na koncu ostal sam v pisarni, očitno ni bilo pomembno. Razumem, da je denar v našem svetu pomemben in da smo vsi samo ljudje ter da ni lahko voditi zaposlenih ali podjetja. Ampak upam, da bodo delodajalci spoznali, da prijaznost in solidarnost nista vrednoti, na kateri lahko kar tako pozabimo. Pravzaprav ju danes potrebujemo bolj kot kadarkoli.

Vir in foto: Sindikat Mladi plus

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji