(Ne)kakovost delovnega življenja prekarcev

Logo2
03 maj2018
74

Katja Gartnar je študentka socialnega dela, članica Gibanja za dostojno delo in socialno družbo.

LJUBLJANA – Danes se zdi, da ljudje postavljamo delo na prva mesta po pomembnosti naših vrednot. Protestantska redefinicija dela od nečesa, kar je treba, koliko je možno, minimalizirati, do njegovega idealiziranja, je pripomogla k temu, da se danes brezposelnosti sramujemo in če smo brezposelni dlje časa, lahko v družbi in okolici hitro postanemo stigmatizirani ter označeni za »delomrzneže« ali »lenuhe«.

Katja-Gartnar-419x420

To nas je privedlo do tega, da smo pripravljeni sprejeti marsikatero delo v kakršnih koli pogojih, pa čeprav so ti lahko še tako izkoriščevalski. Lahko bi rekli, da se večina posameznikov za prekarno delo odloči, ker ne najdejo drugega izhoda ali zaradi pomanjkanja možnosti izbire, so torej prisiljeni sprejeti tako obliko zaposlitve, če si želijo preživeti ter integrirati na trg dela.

Fleksibilnost podjetja je postajala v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja vse bolj zaželena in lažje dosegljiva, k temu pa so pripomogli različni dejavniki, med drugim gospodarska recesija, ki je povzročila tudi zmanjšanje moči sindikatov, tehnološke spremembe ter skrajšanje delovnega tedna.[1]

Fleksibilnost se pojavlja v dveh oblikah, kot funkcionalna fleksibilnost, ta pomeni zaposlovanje večstransko kvalificiranih delavcev, ki lahko delajo na različnih področjih. Ti delavci tvorijo središče delovne sile, imajo redno zaposlitev in zagotovljeno delovno mesto. Druga pa je numerična fleksibilnost, to tvorijo obrobne skupine, ki ne uživajo enake stopnje varnosti zaposlitve, nanaša pa se predvsem na zmožnost podjetja, da po potrebi poveča ali zmanjša obseg delovne sile. Bolj kot so delavci oddaljeni od središča, manj prednosti bodo lahko uživali.[2]

[1]Haralambos, M. Holborn, M. SOCIOLOGIJA: teme in pogledi. Ljubljana: DZS (2005), 223.

[2]Prav tam, 224.

Slika-GIB-412x420

Pavijani za zgled

Sklepamo lahko tudi, da bolj kot so delavci oddaljeni od središča in manj socialne varnosti imajo, višja bo raven stresa, s katerim se bodo vsak dan soočali.

Biolog Robert Sapolsky je desetletja preučeval in ugotavljal korelacije med stopnjo izraženega stresa pri pavijanih glede na njihov družbeni položaj v krdelu.[1] Opice so imele jasno in močno izraženo hierarhijo, ki se je vedno znova kazala kot nasilno vedenje močnejših nad šibkejšimi. Njegove raziskave so pokazale, da je količina stresnih hormonov sorazmerna z družbenim statusom posameznega pavijana. Bolj je bil pavijan pri dnu, več stresnih hormonov je imel v krvi.

Nekoč pa je zaradi okužbe s tuberkulozo naenkrat umrlo veliko samcev iz ravno najbolj tiranske skupine, ostali pa so predvsem prijazni pavijani, ki so odnose v skupini nato organizirali bolj prijateljsko in pravično. Sapolsky je z novimi krvnimi meritvami pokazal, da se je vsem članom skupine zdravje izboljšalo, prisotnega stresa je bilo veliko manj.

Morda bi si tudi mi lahko za zgled vzeli pavijane in pravičneje reorganizirali družbene odnose ter prerazporedili sredstva, kar bi vodilo k večji blaginji tako posameznika kot skupnosti.

Prekarizacijo dela zagovarja predvsem elita oziroma tisti na višjih družbenih položajih, ki imajo od tega korist. Za recimo manj kvalificirana dela je lažje najeti delavca preko agencije, ki bo pri uporabniku opravljal delo le za določen čas oziroma po potrebi in bo z njim imel manj stroškov kot z redno zaposlenim.

Hkrati pa je tudi velik del prekariata začel nekritično prevzemati vrednote kapitalistične družbe. Mnogi so prepričani, da so podjetniki, freelancerji in podobno, čeprav komaj preživijo čez mesec.

Fleksibilne oziroma prekarne oblike dela, kot so študentsko delo, začasno delo preko agencij za zagotavljanje dela, delo za določen čas, delo s skrajšanim delovnim časom, samostojna podjetništva ter druge zaposlitve, ki torej odstopajo od standardne pogodbe o zaposlitvi, je leta 1992 v Sloveniji opravljalo 8 % delovno aktivnega prebivalstva.[2] Danes, samo 26 let pozneje, atipične oblike zaposlitve v Sloveniji opravlja že več kot 41 % prebivalstva.[3]

Z vse večjo fleksibilizacijo trga dela se vse oblike dela in zaposlitev, vključno z redno oziroma standardno pogodbo o zaposlitvi, približujejo prekarnim zaposlitvam in lahko povsem upravičeno sklepamo, da bomo s takšnim nadaljevanjem – z izjemo elite ter višjega družbenega razreda – kmalu vsi prekarni delavci. Srednji razred se vse bolj krči, vse večji pa je prepad med bogatimi in revnimi. Prekarni delavci na trg dela prinašajo socialni in plačilni dumping ter predstavljajo konkurenco (zaenkrat še) redno zaposlenim, zato je nujna razredna solidarnost in zavzemanje močnejših za pravice šibkejših, s čimer se bo izboljšal položaj vseh.

Prekarizacija dela = prekarizacija življenja

Kakovost delovnega življenja in to, v kakšnem položaju ter pogojih je posameznik zaposlen, v veliki meri vpliva tudi na vse druge vidike posameznikovega življenja. Delo je eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki oblikujejo prosti čas ljudi ter vplivajo na družinsko življenje in vpetost v družbeno okolje.

Po Kavar-Vidmar bi (ne)kakovost delovnega življenja posameznika lahko vrednotili glede na naslednje vidike pri zaposlitvi[4]:

- Stalnost zaposlitve oziroma še bolje varnost in nepretrganost zaposlitve, ki pomeni za delavca zagotovitev materialne varnosti in določen položaj v družbi.

- Kariera posameznika, možnost napredovanja, stalnega izobraževanja ter smiselnost opravljenega dela za posameznika.

- Trajanje delovnega časa. Fleksibilizacija delovnega časa nam je prinesla delo z delovnim časom, ki je krajši od polnega, kjer ločimo horizontalni nepolni delovni čas (traja dnevno manj kot običajni delovni čas) in vertikalni nepolni delovni čas (delavci delajo samo določene dneve, tedne ali mesece v letu). Odstopanje od polnega delovnega časa pomeni tudi nadurno delo. Pomembna pa je tudi razporeditev delovnega časa, kar obsega odmore na delu, dnevne in tedenske počitke, letni dopust, dopoldansko, popoldansko in nočno izmensko delo.

- Varnost in zdravje pri delu, ki se nanaša na fizično in mentalno stanje zaposlenega in je eden izmed pomembnejših elementov kakovosti delovnega življenja. Potrebno se je ozreti na delovno okolje zaposlenega in izpolnjevanje pogojev, potrebnih za ustvarjanje in ohranjanje varnega in zdravega delovnega okolja ter na zmanjševanje stresa zaposlenih pri delu, kjer gre za občutke neravnovesja v soočanju med posameznikom in okoljem ter drugimi posamezniki.

- Plača, višina plače in ugodnosti poleg plače kot glavni vir preživljanja in poglavitni razlog za delo.

- Vpliv delavcev na odločanje, pri čemer se prepletajo tri področja: avtonomnost pri delu, delovanje sindikatov in sodelovanje delavcev pri upravljanju.

- Pošteno ravnanje z delavci in s posamezniki. Delodajalci s fleksibilnim zaposlovanjem prikrajšajo za pravice številne delavce, državo pa za davke in prispevke.

- Pravica delavcev do zasebnosti in osebnega življenja, kamor se uvršča tudi nadzor delodajalcev nad delavci na delovnem mestu.

- Izziv vsebine dela, ki zadovoljuje potrebe po imeti, ljubiti in biti.

- Usklajevanje in povezovanje delovnega in zasebnega življenja, ki je nujno na individualni ravni, na ravni organizacije, kjer je delavec zaposlen, in na družbeni ravni.

Prekarizacija zaposlovanja se torej nanaša na vsesplošno slabšanje delovnih pogojev in socialne varnosti prekarcev, ki imajo posledično nižjo kakovost delovnega življenja, ta pa se s področja dela prenaša tudi drugam in pomeni prekarizacijo življenja nasploh.

Poleg tega pa prekarizacija dela in posledično življenja vplivata tudi na (pre)oblikovanje nekaterih vrednot današnje družbe. Znanje in izobraževanje počasi izginjata s seznama vrednot, ker nista več odločilna kriterija za prihodnost zaposlitve, ustvarjanje družine ter življenjsko samouresničevanje.[5]Spet po drugi strani pa se vse bolj ustanavljajo študijski programi, ki so sami po sebi »neuporabni« in ne nudijo kakovostnega izobraževanja, diplome pa ostanejo samo nepomemben list papirja. Korist (predvsem finančno) teh programov imajo samo njihovi ustanovitelji in izvajalci. Ni pa tako samo na univerzah, že v sistemu osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja se uveljavlja politika skrajno neoliberalne tržne logike.[6] V šole se uvaja nove predmete, kot so podjetništvo, ki naj bi bili uporabni na trgu dela, naj bi spodbujali ustvarjalnost in inovativnost mladih. Obenem pa s tem dajejo mladim vedeti, da so si »sami krivi«, če ne uspejo na trgu dela, da se morajo znajti sami, da so po končanem šolanju na milost in nemilost prepuščeni sami sebi in jih na nek pasivno-agresiven način prepričujejo v ustanavljanje raznih SP-jev ter v sprejemanje drugih prekarnih oblik zaposlitev.

Izobraževalne ustanove danes torej sledijo in se prilagajajo kapitalistični politiki in goli tržni logiki. Ohranjanje znanja kot vrednote ter kakovost znanja sta postala postranskega pomena. Ne vzgaja se aktivnih in kritično mislečih državljanov, pač pa pasivne in politično apatične potrošnike, brez pristnih življenjskih ciljev ter kolektivnih ambicij.[7]

V kapitalistični družbi niso več pomembne vrednote socialne, pravne, politične ali ekonomske pravičnosti, enakosti in enakopravnosti. Krepi se usmerjenost posameznika v sedanjost ter borba za lastno preživetje in obstanek na trgu dela.

Družbeni red pa bi moral biti zgrajen na sodelovanju in kot tak ohraniti svobodo posameznika, kreativnost in produktivnost dopuščati ter ju spodbujati, moral bi gospodarsko funkcionirati, spodbujati izobraževanje ter ščititi in podpirati šibkejše pred zlorabo in izkoriščanjem.[8]

[1]Dolenc Sašo. Tistim na vrhu je lažje. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042378955 (Zadnji dostop 6.1.2018)

[2]Svetlik, Ivan. Kakovost življenja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede (1995), 162.

[3]Gibanje za dostojno delo in socialno družbo. Prekarno delo. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/prekarno-delo/ (Zadnji dostop 6.1.2018)

[4]Kavar-Vidmar, Andreja. Kakovost delovnega življenja. Dostopno na: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-MPXL2OLH/ (Zadnji dostop 8.1.2018)

[5]Teršek, Andraž. Socialna ustavna demokracija: Iz filozofije in teorije v prakso. Koper: Založba Univerze na Primorskem (2017), 261.

[6]Prav tam, 142.

[7]Prav tam, 135, 136.

[8]Bauer, Joachim.  Princip človeškosti: Zakaj smo po naravi nagnjeni k sodelovanju. Ljubljana: Študentska založba (2008), 158.

Vir in foto: Gibanje za dostojno delo in socialno družbo

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji