Skozi okno mojega odnosa do poezije, literature Uspešni mladi za uspešne mlade

books-1149959_960_720
19 feb2018
486

SLOVENIJA – V sklopu mesečne teme Mladi in kultura vam na portalu mlad.si, v tokratni rubriki Uspešni mladi za uspešne mlade, predstavljamo pesnico mlajše generacije Tonjo Jelen. Čeprav se pesnica, literarna kritičara in kulturna delavka z literaturo srečuje v široki paleti delovanja, ji je najbližje prav poezija, o kateri bi lahko “govorila brez strahu in količinskih omejitev“. Vabimo vas, da se poglobite v neizčrpno in strasno kolumno mlade literatinje, ki je priložnost za sodelovanje pri različnih literarnih projektih  in realizacijo svojih idej našla tudi v MKC MariborMKC Črka.

Najprej o poeziji in nato počasi naprej. Čemu? Ker je poezija tista literarna zvrst, ki mi je najbližje in se mi zdi, da bi o njej lahko govorila brez strahu in količinskih omejitev.

Tonja Jelen, Foto: osebni arhiv pesnice

Poezija zame predstavlja razsežen prostor, ki dopušča raznolikost v metaforah, podobah in drugih literarnih figurah in široki paleti izpovednosti ter se poigrava z različno zvočnostjo. A pri tem obstajajo določene zakonitosti, ki ji dajejo prav poseben čar – ta nedopuščen “anything goes”, ki vseeno prikaže, da ima poezija kljub npr. močni ekspresivnosti, izrazitosti še zmeraj specifičnost v interpretaciji in njeni analizi. Zato je zame poezija raziskovanje – ne samo, ko jo pišem, temveč med branjem osupljivih avtoric_jev, formuliranjem literarnih kritik ter urejanjem zbirk in literarne spletne strani. To je zame poezija v sicer zelo skrčeni obliki.

Z literaturo sem se prvič srečala zelo zgodaj, takrat ko mi jo je kot prva prebirala mama, ki me je okužila z branjem, kateremu sem kaj hitro podlegla tudi sama in me je danes pripeljalo na pot, ki me je vedno prevzemala – na ukvarjanje z literaturo v široki paleti delovanja. In zato je kulturno udejstvovanje tisto, ki me pelje naprej in do njega čutim prav posebno odgovornost. Literarni festivali, pisanje literarnih prispevkov, vodenje literarnih večerov, urejanje in seveda ustvarjanje so dinamičen doprinos, da posameznico_ka lahko nagovoriš in ji/mu razširiš obzorje o literaturi, ki kritično razširja in odpira pogled, ki ravno s tem postaja razgled. Ne zagovarjam teze, da je literatura le lepa in dobra, zna biti tudi klišejska, a je na vsakem področju treba znati odbirati in postajati zahtevnejši. Ne le do drugih, temveč predvsem do same sebe. Pri tem se zavedam, da je pot do biti pesnica še dolga, pestra in zanimiva.

O branju mladih in njihovem odnosu do kulture težko rečem, koliko je tistih, ki berejo, saj naj bi vsak narod po točno določeni formuli imel točno število bralk_bralcev. Da bi jih k temu spodbudila, lahko le rečem, da vsak najde svoj glas – če je to literatura, ki mu zna odpreti vrata k razmišljanju, toliko bolje. A vseeno bi se počutila krivo, da bi nekomu vsiljevala zgolj svoje navdušenje in zanimanje. Kot bi mene nekdo težko nagovoril, naj se že končno začnem posvečati športu. Tako da se mi zdi, da je današnje pompozno razgaljanje in približevanje (slovenskih) klasikov prej reklama promotorju_ki kot dejansko literaturi sami. Sem pa skorajda vernica literature, saj mi ta pomaga najti odgovore na številna vprašanja, ki jih iščem – ne samo v intelektualnem smislu, temveč tudi v vsakdanjem življenju – brez kakršne koli patetike. Večkrat se mi zgodi, da ravno v danem trenutku, ko se znajdem na določeni točki, prebiram roman ali pesem o tem, kar me bega in pesti.

Tonja Jelen, MKC Maribor - MKC Črka

Tonja Jelen, MKC Maribor – MKC Črka, foto: osebni arhiv

Zato je sama literatura zame pomembna – med njo in mlado_im avtorico_jem pa se znajde most, kot je v mojem primeru npr. MKC Maribor – MKC Črka, ki mi je kot mladi literatinji dal možnost, da se lahko najdem in znajdem pri različnih literarnih projektih, ki so pomemben doprinos tako k ustvarjanju kot snovanju in realizaciji različnih idej, tudi mojih. In ja, literatura razpira meje in bogato nagrajuje z dobrimi občutki – ko mi je izšel pesniški prvenec Pobalinka (Založba Litera, 2016) – sem doživela najbolj omamen trenutek, ki ga lahko doživi mlada ustvarjalka. In teh trenutkov je vedno več – tudi pri urejanju spletne strani arsLitera, pesniških zbirk in pisanjem spremnih besed pri Založbi Litera.

Zato je literatura svet, ki se mi razpira in odpira nenehno, ki me lahko navdihne, presune, odvrne, da željno čakam, kdaj bom ponovno prebrala odlične verze ali vrstice. In ko se zgodi to, veš, da je dobro, da izbereš tisto pot, kot pravi Robert Frost, ki je manj uhojena in preverjena.

Izmuzljivost

v večeru, ko stanovanja

odpirajo svoja očesa.

Vanje se nabirajo ljudje, stekajo

se v svoje rakve,

zajezeni in pospravljeni

pred nočjo.

Topel, zabuhel ostanek dneva,

vonj lipe, pomešan z zvoki

motorja in poznih sprehajalcev.

Rožnata zarja, zlita z rumenim,

se je začela prevešati v temno

modrino in oblaki

kot podmornice parkirano

čakajo na drobno

nevihto.

Bereš začetke biopolitike

in ti izbiraš med Hemonom

ter pisanjem poezije.

Binom užitka. Kanček vaniljevega

čaja bi zmotil to umeščenost.

Zato si počasi odpreš okno na

stežaj in vase spustiš odtekanje

te neulovljivosti. Tega tu-ja.

Zdaj-a.

Odplakne te v črke, vmes kratke

dotike in vse se staplja

v neskončnost takih

zatočišč.

Tonja Jelen

Vir: uredništvo mlad.si

Foto: osebni arhiv Tonje Jelen

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji