Sašo Fekonja o mladinskem delu

17475446_10155263061425362_112478485_o
28 feb2018
2,934

MARIBOROrganizacija EPEKA je za portal mlad.si pripravila intervju, v katerem so se pogovarjali z mladim saksofonistom Sašem Fekonjo, ki se je pred kratkim zaposlil kot romski aktivator znotraj večnamenskega romskega centra – Romska postaja. Kdaj se je Sašo Fekonja prvič srečal z mladinskim delom in kakšno vzdušje bo kot orgnanizator glasbenih dogodkov poskušal ponuditi obiskovalcem Postaje, si preberite v intervjuju.

Kje si se prvič srečal z mladinskim delom in nevladnim sektorjem?

Leta 2015 sem se bolj kot ne po naključju udeležil mladinske izmenjavi v Tuzli, BiH. Takrat sem se prvič aktivno srečal z delovanjem nevladnih organizacij in projektov, ko je Erasmus Mobility. Od takrat pa aktivno sodelujem v organizaciji EPEKA, vključen sem bil tudi v projekt Fair Employment.

Ti je projekt Fair Employment pomagal pri iskanju zaposlitve?

Zagotovo mi je pomagal pri tem, da se bolje znajdem na trgu dela. Dejstvo je, da pri iskanju dela (sploh na področjih kjer je presežek delovne sile) tisto tehnično znanje le en del osebnih referenc. Zelo pomemben del pa je tudi osebna prezenca, predstavitev in splošni vtis.

Se ti zdi, da je naš nevladni sektor naklonjen umetnikom – naredimo dovolj, da bi umetnosti nudili prostor, podporo, občinstvo in financiranje, ki bi si ga za svoje ustvarjanje zaslužili?

Precej težko in kompleksno vprašanje. Kot povsod, je glavni problem denar. Umetniki smo prisiljeni posegati izven svojega področja in zraven biti še managerji, bookerji in promotorji. Sam se rad pošalim, da velikokrat igram zastonj, “gaža” pa je večinoma plačilo za čas in energijo, ki ga porabim za organizacijo. Veliko organizacij se sicer zelo trudi, a vseeno mislim, da se lahko na tem področju še marsikaj izboljša. Na lokalni ravni po mojem mnenju manjkajo premišljene srednjeročne usmeritve in več sodelovanja med posameznimi organizacijami in zavodi.

Kako primerjaš delovanje nevladnega sektorja in stanja v kulturi pri nas in v Avstriji, kjer si študiral?

O tem težko govorim, ker še nimam dovolj izkušenj, a če se omejim zgolj na kulturo: sicer nerad govorim na tak način, a v Avstriji imamo umetniki nekoliko drugačen status. V Sloveniji ima poklic glasbenika, ali pa umetnika, če želite, še vedno nekoliko »hobby« prizvok. Da glasbenik ne more biti poklic, ampak zgolj prostočasna dejavnost in si pač iz veselja malo zaigramo. V Avstriji je razumevanje nekoliko bolj obrtniško, umetnika se najame da naredi nekaj, za kar je bil šolan, to dobro opravlja in je zato pošteno plačan. Tudi dimnikarja ne pokličemo, naj očisti dimnik iz veselja.

Za seboj imaš že kar nekaj glasbenega udejstvovanja. Na katere dosežke si najbolj ponosen?

Res je, skušam biti karseda aktiven. Igram v več skupinah (Groovocado, Smooth Taste), sodelujem z različnimi artisti (instrumentalisti, DJji, orkestri, filmskimi ustvarjalci), včasih pa tudi sam kaj skomponiram. Trenutno še študiram v Grazu, tako da tudi v okviru šole veliko igram.
Izpostavim lahko, da sem kot solist s pihalnim orkestrom graške glasbene univerze izvedel delo Panic priznanega angleškega skladatelja Harrisona Birtwistla. Gre za izjemno zahtevno skladbo, tako da sem z izzivon rahlo šokiral tudi sebe. Pa tudi publiko, ker gre za sodobno glasbo, ki je za poslušalce še posebej zahtevna. Omenim pa lahko tudi koncert SaX Overload: MB Edition, kjer smo nastopili z našim saksofonskim orkestrom KUG SAX SIPPIA. Prevzel sem organizacijo, hkrati pa nastopal kot član orkestra in solist.

Foto: Slavko Rajh

Foto: Slavko Rajh

Kaj meniš o mednarodnih projektih mobilnosti? Udeležil si se precejšnjega števila tovrstnih projektov, kje opažaš pozitivne in kje negativne aspekte tovrstnih praks?

Super stvar, meni osebno je kar precej spremenila razumevanje sveta. Kot plus vidim predvsem prvoosebno spoznavanje različnih ljudi in kultur, razlik in podobnosti. Preko delavnic pa sem dobil tudi precej idej in znanja, ki ga lahko apliciram na svojem področju. Poleg tega je tu še mreženje, ker na neki pol osebni-pol profesionalni ravni spoznaš ogromno ljudi.
Ni toliko negativna praksa, bi pa vseeno izpostavil nekaj: Na teh projektih sem večinoma srečeval ljudi, ki so v veliki meri že ustrezali profilu, ki naj bi ga ta program izoblikoval. Osebno sem mnenja, da bi morali razširiti »ciljno publiko«. Na primer, postavljen bi moral biti cilj, da se v programe mobilnosti do leta 2025 vključi vsaj 80% mladostnikov.

Pred kratkim si se zaposlil kot romski aktivator znotraj večnamenskega romskega centra – Romska postaja. Katere so tiste aktivnosti, ki jih znotraj lokalnega okolja primanjkuje? Kako dobro povezati manjšinske skupnosti in večinsko prebivalstvo?

Bolj pomemben kot izbor aktivnosti sta njihova kontinuiteta in naravnanost k nekemu cilju. Izvajali bomo pa različne aktivnosti; športne (rekreativno »športanje«, pohodi), kulturne (koncerti, vaje, glasbene delavnice, poslušalnice), družbene (tematske zabave, ogled nogometnih tekem, družabni večeri,) in izobraževalne (predavanja, delavnice, vaje).

Pri problemu (ne)tolerance sem osebno prepričan, da moramo prehajati iz osebnega nivoja na družbenega, in ne obratno. Po mojih izkušnjah nekoga s predsodki najlažje prepričaš o nasprotnem z prvoosebnim primerom pozitivne prakse. Torej da nekomu pred nos postaviš človeka, ki je Rom. Ali begunec. Ali homoseksualec. Ali … Zgodil se bo rahel, a pomemben premik v razmišljanju, saj bo »netolerantnež« pripadnika manjšine prisiljen dojemati kot posameznika, ne le kot pripadnika skupine ljudi, ki jih večinoma pozna zgolj preko medijev. Naslednji korak bi bil interakcija; da morata skupaj opraviti neko nalogo, katere rezultat bo koristen za oba. V večini primerov se bo zgodilo, da bo vsak od njiju prisiljen malo popustiti, se prilagoditi, naloga pa bo na koncu opravljena. In v končni fazi je to to, kar želimo doseči tudi na družbenem nivoju, mar ne? Vem, sliši se kar preveč enostavno, morda iluzorno, a verjamem da deluje.

V kratkem boš znotraj Postaje pričel organizirati glasbene dogodke. Kako se bodo ti razlikovali od že obstoječe glasbene ponudbe v Mariboru?

Na Postaji želimo ponuditi predvsem intimne akustične koncerte s poudarkom na vsebini. Vzdušje ne bo barsko ali klubsko, vse skupaj bo bolj podobno večji dnevni sobi, saj bo publika sedela na zofah ali preprogah, na voljo bodo topli napitki, pecivo. Spodbujali bomo tudi interakcijo nastopajočih in publike v obliki kratkih intermezzo-pogovorov med samimi koncerti. Ideja je zabrisati mejo med poslušalci in nastopajočimi. Želja je, da bi posameznik po prihodu iz koncerta »poguglal« in »poyoutubal« kar je ravnokar slišal in naprej raziskoval svet glasbe.

Če bi imel možnost sofinanciranja projekta do nekje 30.000€ – kakšen projekt bi izpeljal?

Je to ponudba? (smeh)
Verjetno bi organiziral serijo koncertov, katere cilj bi bil klasično in sodobno resno glasbo približati novi publiki, predvsem mladim. Saj veste, prvi »đezer« je bil Bach, Mozart je bil »Superstar«, Beethoven pa je izumil Rock n’Roll.

Vir in foto: EPEKA

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Intervjuji

Sorodni članki

Avtorji