Mladi in še malo mlajši 2.del

07 feb2018
530

TRBOVLJE – Pred dobrim tednom smo ”MCTjevci” objavili članek o tem, kako pripeljati vedno nove generacije mladih v svet mladinskih pustolovščin in aktivnega preživljanja prostega časa.

V zaključku prispevka sem obljubila, da bom predstavila eno prav zares pozitivno zgodbo, dogodek, tako dobro obiskan, da mladi prihajajo poizvedovat, kako bo s tem. Da ne omenjam, da praktično vse sami nasnujejo. Tega občasnega dogodka se je oprijelo povsem preprosto ime Sleepover. Običajno ga priredimo takrat, ko naši mulčki najmanj vedo, kaj bi s seboj. Ker se ciklično odvija skozi letne čase oziroma počitnice, poznamo jesenski Sleepover, pa zimskega in pomladanskega…preprosto, kajne? Takrat v hiši praznujemo pravi praznik mladih. Praznik druženja, ustvarjalnosti, zabave, hihitanja in kulinaričnih užitkov. Vse v režiji in izvedbi mladih.

Torej, kako poteka en takšen Sleepover? Pravzaprav je to dogodek, ki ne potrebuje kakšnih težkih marketinških podvigov. Povpraševanje je tako veliko, da mladi mimogrede pridejo povprašat, predvsem ob torkih in petkih, ko je za naše najstnike odprt Open club. Sedaj že dobro vedo, da se je treba pravočasno prijaviti, saj je število žal (iz prostorskih in varnostnih razlogov) omejeno. Na vseh 24 ur Sleepoverja lahko sprejmemo le 20 mladih naenkrat, spremljevalnih aktivnost (preko obeh dni) pa se lahko udeleži praktično kdorkoli, brez predhodne prijave.
Kot sam izraz lepo pove, je središčno dogajanje in glavna atrakcija to, da mladi pri nas prespijo preko noči. To spanje se običajno realizira bolj na pol, saj so mulčki (in mi z njimi) tako polni energije in idej, da vsi skupaj spimo bolj malo. Ker so udeleženci Sleepoverja še mladoletni, si priskrbijo dovoljenja staršev- kar sedaj že vsi dobro vedo. In kako poteka en takšen Sleepover? Že pred kosilom, torej pred poldnevom, se k nam privalijo kolone mladih, fantje s spalnimi vrečami, z nahrbtniki, dekleta s kovčkom prtljage, v levici običajno že molijo pripravljena podpisana dovoljenja staršev ter osebne. Veselo se pozdravijo in razpakirajo. Tisti in tiste, ki so najbolj kuharsko navdahnjeni, odložijo prtljago ter se zapodijo naravnost v kuhinjo, ki bo za nekaj ur samo njihova. Ko sem prvič prisostvovala takšnemu kuharskemu podvigu, sem bila povsem šokirana. Pet osnovnošolk in en njihov vrstnik- če ne bi videla na lastne oči (in okusila z lastnimi usti), enostavno ne bi verjela. Sami so že kak teden vnaprej načrtovali jedilnik in navedli zaželene sestavine, nato pa se je mešalo, sekljalo, kadilo in cvrčalo. Hrane za dvajset lačnih ljudi v pravem času za kosilo plus piškoti za popoldne. Druga ekipica je bila nato zadolžena za pospravljanje, tako da je bila kuhinja hitro pospravljena in pripravljena za prihodnje obroke. Mladim običajno ne zaupamo dovolj! Potem se aktivnosti vrstijo nekako po načrtu, ki so ga mladi sami začrtali že kakšen mesec prej. Oblikujejo se skupinice, mladi se pomenkujejo, igrajo namizni nogomet, ustvarjajo…presenečeni bi bili, če bi videli, kako malokrat vzamejo telefone v roke.
Zvečer so na vrsti aktualne ”zadeve”- grozljivke za noč čarovnic, kakšen e-turnir v Fifi, tudi stand-up in karaoke smo že spremljali. Kar mladi zorganizirajo, to imajo. Kar je še posebej sijajno pri takšnih dogodkih, so dogovori, ki jih mladi sami oblikujejo in se jih tako tudi veliko raje držijo. Do kdaj bedimo, kako pospravljamo, kdaj ne uporabljamo telefona, kakšno vedenje in govorjenje je primerno…da je vsem prijetno. Zabava se običajno odvija do zgodnjih jutranjih ur (po polnoči, običajno po dogovoru do enih ali dveh), nato si fantje pripravijo ležišča kar v klubu ( na velike fotelje namestijo spalne vreče), dekleta pa se odpravijo v hotelski del, v veliko skupno sobo dormitorija. Zjutraj ”rane ptice’‘ pripravljajo zajtrk, ko zbudimo in nahranimo še zadnje zaspance, so na vrsti aktivnosti. Skupinica mladih načrtuje dogodke, ki se bodo v prihodnjih tednih realizirali, vse tja do naslednjega Sleepoverja.
Skratka, preprosto, zabavno, nobena astrofizika, zgolj glasna, nasmejana gručica mulčkov, ki noro uživa v pustolovščinah, ki jih sama načrtuje.
Naslednjič pa bom zaključila tematski sklop o mladih in še malo mlajših s pripovedjo o tem, kako nihče (ampak res nihče) ni premlad, da bi se udeležil dogodivščin v MCTju. Pripoved se bo pričela z besedami: Nekoč so se male Žogice odpravile na pot. Hihitale so se in skakljale, vse dokler niso vstopile v veliko belo hišo…

Maja Kastelic, MCT

Vir in foto: Mladinski center Trbovlje

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Članki

Sorodni članki

Avtorji