Kuhanje položeno v zibelko Elvis Kudić, najmlajši tekmovalec letošnjega šova Masterchef Slovenija.

kulinarika-elvis-1
04 dec2017
66

SLOVENIJA – Ko pobrskaš po spletu o Elvisu Kudiću, se članki o njem kar vrstijo – najmlajši tekmovalec in finalist letošnjega šova Masterchef Slovenija je odgovoril že na prenekatero vprašanje o sebi in svojih kulinaričnih prebojih. In o marsičem vmes. Zato sva se z 21-letnikom, ki prihodnje leto končuje šolanje na Srednji gostinski in turistični šoli Radovljica, pogovarjala še zlasti o mesecih, ki so sledili priljubljenemu kulinaričnemu šovu. Seveda pa se mu nisva mogla povsem izogniti …

Novembra je na Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani z drugimi dijaki šole ustvarjal sladki jedilnik, oktobra je ocenjeval mlade tekmovalce na državnem tekmovanju Turistične zveze Slovenije Zlata kuhalnica v Kranjski Gori, septembra je preživel tri tedne v Angliji, kjer je delal v restavraciji, poleti je bil en mesec na praksi v ljubljanski slaščičarni Čopomana … Zato ni presenetljivo, da Elvis Kudić na vprašanje, ali bi si želel delati pri katerem znanem slovenskem chefu oziroma chefinji, odgovori, da mora najprej končati šolo, in stvarno prida: “Če bom začel prehitevati, se bom spotaknil.

Odlična angleška izkušnja
Skorajda ves september je preživel v Plymouthu, mestu na jugozahodni angleški obali, kamor je odšel z drugimi dijaki (skupaj jih je odšlo v Anglijo deset) Srednje gostinske in turistične šole Radovljica v sklopu Erasmus+ in pod vodstvom mentorice Gabrijele Jošt. O njem so v tamkajšnjem časniku The Herald News objavili tudi obsežen prispevek. “Ta izkušnja je bila zame precejšen izziv. Zanimalo me je, kako se bom znašel v tujem okolju, še zlasti ob uporabi angleščine v vsakdanu in pri delu; in uspelo mi je. Po horoskopu sem riba in se znam prilagoditi, pomanjšati svoj ego in se spustiti na realna tla, ne glede na dosežke,” se nasmehne Elvis.
V restavraciji, kjer je delal, ga je navdušila izjemna profesionalnost pri delu: “To je odlično organizirano, zaposleni ločijo med prijateljevanjem in delom, četudi imajo morda slab dan, tega pri delu ne pokažejo in ga izvrstno opravijo.” V restavraciji je delal po pet dni na teden. “Moj šef mi je ob prihodu dejal: ’Čeprav si bil v Masterchefu, je to tvoja prva izkušnja z delom v profesionalni kuhinji. Zato boš začel – na začetku. Z rezanjem zelenjave, pobiranjem naročil za jedi in pripravljanjem krožnikov. Tempo je bil hud. Ob večerih je bilo v restavraciji tudi po dvesto gostov. Bilo je precej utrudljivo, a k sreči sem v Masterchefu izkusil delo pod časovnim pritiskom, zato sem se znašel ne glede na to, koliko lističev z naročili sem hkrati prevzel.
Konce tedna so imeli dijaki prosto in ta čas je Elvis izkoristil tudi za spoznavanje tamkajšnje gastronomije, še zlasti sladic.

Čas je za torte!
Prav sladice, je povedal, so zanj največji izziv. “Priprava sladic me nikoli ne utrudi, ne morem se je naveličati, v njej preprosto uživam, sem sproščen. Ne znam pojasniti, zakaj. A še veliko žgancev moram pojesti, da bom pripravljal res dobre sladice,” je šaljivo samokritičen. Poleti se je med enomesečno prakso v Čopomani navdušil nad tortami. “Delal sem pri eni najboljših slaščičark v Ljubljani. Toliko novega sem se naučil od nje in toliko novega znanja o pripravi tort sem usvojil, da so me povsem navdušile.

IMG_5868Preprosto, brez “nakladanja”
Sicer mu je najbliže italijanska kuhinja. “Ko sem se na šoli naučil pripravljati rezančno testo oziroma testenine, sem ugotovil, da je to to. Iz njih je mogoče ustvarjati toliko jedi, lahko se igraš. Tako sem odkril raviole, ki jih še posebno rad pripravljam; so skrivnostni, nikoli ne veš, kaj je v njih, so lepe oblike. Prava poezija. Sicer pa imam rad čiste okuse, s čim manj prepletanja, da veš, kaj lahko pričakuješ, kaj boš dobil. Brez ’nakladanja’. Preprosto, a na vrhunski ravni.
Kaj pa po njegovem mnenju loči vrhunskega chefa od povprečnega? “Da je sposoben spustiti svoj ego, da se ne obremenjuje, kdo je boljši od njega, in da je kuhanje tisto, kar najraje počne. Da na tem gradi svoj uspeh. Talent je seveda pomemben, a tudi tega je treba piliti. Menim, da me je v finale Masterchefa pripeljala prav ljubezen do kuhanja in to, da se nisem obremenjeval s konkurenco.

Z atletskega stadiona v kuhinjo
Pri Elvisu je bil sicer v ospredju najprej šport, kulinarika je prišla pozneje. “Pet let sem treniral atletiko in živel samo za šport. Zato sem se tudi prepisal z ekonomske gimnazije na to šolo – da bi laže treniral. A potem se je nenadoma vse obrnilo na glavo. Poškodoval sem se in končal športno pot. Začel sem se udeleževati tekmovanj v kuhanju. In nato je prišel Masterchef …” A ljubezen do kuhanja se vendarle ni izvila iz nič. Zanjo ga je že zgodaj navdušila mama, že v osnovni šoli je spremljal ameriško različico Masterchefa. “Spremljal sem ga od prve sezone naprej. Rekel sem si, da bom nekoč nastopil v njem. In zmagal! Ko me je sošolka prijavila za nastop v šovu, sem sklenil sprejeti izziv. Mi je pa žal, da nisem zmagal – nisem izpolnil svojih otroških sanj. Toda … Če si bom prizadeval še naprej, jih še lahko uresničim in dvignem pokal!” Sicer pa pravi, da mu je kuhanje očitno usojeno: “Bolj sem se oddaljeval od njega, bolj me je nekaj potiskalo nazaj vanj.”

Najprej si želi postati Masterchef
Masterchef je bil zagotovo dragocena izkušnja (tudi) z vidika novih znanj? “V šovu sem se veliko naučil. Številne jedi sem tam prvič pripravljal. V finalu sem zgrabil srnin file, ki ga nisem pripravil sam še nikoli v življenju; še zdaj ne vem, zakaj sem ga izbral,” se v smehu spominja. “Sodniki so nam tekmovalcem ob predstavitvi jedi vselej svetovali, kaj bi lahko morda naredili drugače, bolje. Šov je bil izjemno zanimiva izkušnja tudi s psihološkega vidika. Kako ustvarjati pod časovnim pritiskom … Mislim, da smo imeli v polfinalu uro in dvajset minut za pripravo trihodnega menija in 37 krožnikov za goste. Mislil sem, da bom kar umrl,” se nasmehne. “Ja, biti uspešen chef mora biti kar naporno.” S šovom je dobil tudi malce tršo kožo, zaupanje vase, da stoji za tem, kar ustvari.
V članku v plymouthskem časopisu The Herald News je dejal, da si želi postati poklicni chef in imeti svojo restavracijo. “Res je. Želim si imeti restavracijo s svojim pečatom. A najprej hočem postati Masterchef, to je moj prvi veliki cilj.

Vir: Mateja Gruden, Turistična zveza Slovenije

Foto: Uroš Abram in arhiv TZS

 

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Intervjuji

Sorodni članki

Avtorji