Asocialci

DSC00429
21 dec2017
812

CELJE – Ko razmišljam o besedi asocialci, mi misel sproži že videno predstavo, ki jo večkrat doživljam v živo v našem mladinskem centru. Le za kakšno predstavo gre? Gre za predstavo, ki je zelo plastično doživeta in že videna nič kolikokrat. Gre za predstavo, ki je odraz današnjega časa: super tehnologije, pozdrava »nimam časa« in prepogostega odgovora »ne da se mi«. Ob takšni predstavi človek ne zaploska, ne sočustvuje, se ne čudi in si ne želi biti del tega dogajanja na odru vsakdana.

Predstavljajte si nekaj mladostnikov, ki vsak s svojim pametnim telefonom sedijo drug ob drugem, zazrti v svojo priročno napravo in si ne uspejo niti pokazat, kaj lepega ali bolje zanimivega imajo na svojem ekranu. Ne uspejo si podelit, ne uspejo se smejat videnemu, ne uspejo drugega spravit v smeh in ne želijo deliti z drugimi svojega doživljanja.

K besedi »asocialen«, v SSKJ[1]-ju najdemo razlago: »ki se noče ali ne more prilagoditi splošno veljavnim družbenim normam: bil je popolnoma asocialen človek / asocialni individualizem; zaradi asocialnih teženj ni našel zveze z okoljem, v katerem je živel; asocialno vedenje.«

K razlagi v navedku: »ki se noče ali ne more prilagoditi splošno veljavnim družbenim normam«, ki navaja ali odstira samo eno plat medalje, bi poudaril še drug vidik »asocialnosti«: nedružabnost in nekomunikativnost v družbi ali skupini ljudi. Da, nič koliki asocialnosti ali bolje »zagledanosti« in »zaljubljenosti« v svoj ekran smo lahko v današnjem času priče. Pojavlja se nam vprašanje: Kako odtrgati (skoraj dobesedno!) pogled in pozornost od ekrana. Znanstveniki ugotavljajo, da je večina dobro naštudiranih aplikacij grafično in umetniško tako izoblikovana, da druge barve in oblike, ki so v naravi (in torej izven ekrana) več ne pritegnejo. Je še kaj takega, kar pritegne pozornost in uspe odtrgati mladostnika od ekrana?DSC00095

Če imaš pred sabo zdolgočasenega človeka, pomeni, da ima v sebi neko praznino in da je ta praznina še odprta za nekaj zanimivega in nekaj, kar zmore zapolniti to praznino. V primeru človeka, ki pa ni zdolgočasen, saj mu ukvarjanje s svojim ekranom »pobere« ves čas in se mu dozdeva, da čas prav hitro teče, saj je dobro in polno zaposlen z aplikacijo in njenimi funkcijami, pa ostaneš »polnih rok« predlogov in zanimivih reči, ki niso uporabljene in izkoriščene, četudi bi bile stokrat bolj koristne, pomembne in poučne. Predlogi in izzivi namenjeni takšnemu človeku-mladostniku izzvenijo in se vrnejo k tebi kot bumerang v zraku.

Drznem si zaključiti, čeprav je šele začeto, to kratko razmišljanje z vprašanji, ki sledijo in me ne pustijo ravnodušnega: Ali poznamo rešitev? Bomo še naprej tako zgodaj (malo da ne v zibelko!) dajali otrokom ekrane v roke? Ali nam ta vprašanja predstavljajo probleme prihodnosti? Bodo takšni ljudje lahko gradili prihodnost družbe ali pa to preprosto pomeni zaton posameznika, ki se ne uspe socializirati in vključiti v realni svet in se zgublja v virtualnem? So ekrani na dlani beg od resnice, ki me obkroža ali priložnost za osvajanje sveta, brez da bi se bilo potrebno truditi?

M.F., vodja Salezijanskega mladinskega centra Celje

[1] Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU – Portal BOS

Vir in foto: Društvo Salezijanski mladinski center

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji