Več solidarnosti, manj strpnosti Mednarodni dan strpnosti.

couple-2594749_960_720
16 nov2017
125

SLOVENIJA - Ob mednarodnem dnevu strpnosti, ki ga obeležeujemo na današnji dan, 16.11., na uredništvu portala mlad.si objavljamo pomenljivo razmišljanje Eve Gračanin, sodelavke Društva LegebitraKdo pravzaprav potrebuje strpnost in komu z njo pomagamo ter zakaj bi po Evinem mnenju ljudje potrebovali več solidarnosti, kot strpnosti, pa lahko izveste v spodnjem zapisu. 

Ob mednarodnem dnevu strpnosti, ki ga obeležujemo prav na današnji dan, vam želim predvsem več solidarnosti. Že v preambuli Deklaracije o načelih strpnosti je zapisano: “Če želimo ohraniti mir, mora biti zgrajen na temeljih intelektualne in moralne solidarnosti človeštva.”

Nestrpna sem do besede strpnost. Preganjam jo. Se prepiram z njo. Ji vedno znova dokazujem, da nima prav, in si želim, da bi mesto prepustila solidarnosti. Zakaj? Zato ker strpnost ali pa dejanja iz strpnosti služijo predvsem meni in meni podobnim.

Meni, ki sem bela Evropejka, zaposlena, s solidno plačo, srednjih let, heteroseksualna, cisspolna, brez telesne ali senzorne oviranosti in še bi lahko naštevala. Prav zaradi teh osebnih okoliščin v šoli npr. nisem doživljala vrstniškega ustrahovanja. Brez strahu se ob katerikoli uri dneva sprehajam po ulicah. Na razgovorih za službo vem, da nobena od mojih naštetih osebnih okoliščin ne bo vplivala na to, ali bom službo dobila ali ne. Brez strahu in brez ponotranjenega sramu govorim o svojem partnerskem življenju. Prijateljice povabim v gledališče ne da bi pomislila, ali bom zaradi izdatka sploh prišla skozi mesec …

Strpnosti drugih do sebe torej ne potrebujem. (No, saj je nihče ne, ampak več o tem v nadaljevanju.) Živim namreč v družbi, ki je urejena tako, da lahko brez večjih naporov zadovoljim svoje potrebe in uresničim svoje želje. Pri čemer to ni omogočeno vsem. Čeprav bi moralo biti.

Odrasle osebe so mi v času mojega odraščanja prigovarjale, da pomagam tistim, “ki jim je usoda namenila manj sreče v življenju”. Vsakič, ko sem naredila nekaj za “tiste druge, manj srečne”, sem se potrepljala po rami in še dodatno utrdila svojo podobo “dobrega človeka“. Družbi, ki je v svojem bistvu nepravična, sem dajala oz. pogosto še vedno dajem lep izgled.

Potem pa se iz pogovorov z  begunkami_ci*, lezbijkami, geji biseksualnimi in transspolnimi osebami, muslimani_kami (med vsemi njimi je bilo veliko mladih), začela ugotavljati, da s strpnostjo koristim le sebi in sebi podobnim. Da samo utrjujem obliko družbe, ki me zaradi mojih normativnih osebnih okoliščin že tako favorizira.

Velikokrat slišim: “Mi smo strpni in dobri, vi pa nestrpni do nas. Nenehno zahtevate nekaj novega. Karkoli vam damo, vam ni dovolj.” Kdo pa smo mi, da lahko dajemo? Da odločamo, kdo bo dobil_a, kar potrebuje, in kdo ne. Vse_i smo del te družbe. Vse_i jo soustvarjamo po svojih močeh. Vse_i smo ljudje, ki se rodimo z enakimi pravicami in enakim dostojanstvom. Zato še enkrat: Ob mednarodnem dnevu strpnosti vam želim predvsem več solidarnosti.

Eva Gračanin,

Društvo informacijski center Legebitra

*V svojih prispevkih pri slovničnih oblikah, ki vsebujejo spol, uporabljam podčrtaj za vključevanje vseh spolov (tudi tistih, ki presegajo spolni binarizem in kot taki še niso slovnično normirani), z namenom preseganja spolno zaznamovanih razmerij moči v jeziku. Podčrtaj vidim kot učinkovito alternativo prevladujoči rabi moškega slovničnega spola v generični obliki in spolnem binarizmu.

Vir in foto: uredništvo mlad.si

 

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji