Več participacije Kot odgovor na nizek interes za volitve.

IMG_5163-m
22 nov2017
154

SLOVENIJA – Urbani sociolog, futurist in večletni mladinski aktivist iz Idrije, Matevž Straus v prispevku razmišlja o problemu nizke udeležbe državljanov, predvsem mladih, na volitvah.

Predsedniške volitve so že za nami. Zmagovalec je znan in počasi bomo nanje pozabili. Do naslednjega leta, ko bomo zopet presenečeni nad to “katastrofo”.

Hitro bodo razprave o “rekordno” in “katastrofalno” nizki volilni udeležbi, o pomanjkanju vsebine, o krizi predstavniške demokracije in o nedržavotvorni volilni abstinenci – vsaj do naslednjega leta – potihnile. Navkljub ogorčenosti nad nizko volilno udeležbo in pozivom k izvajanju državljanske dolžnosti, morebitnemu znižanju praga za volilno pravico na 16 let ter razširjeni in poglobljeni državljanski vzgoji naslednje leto verjetno ne bo kaj prida drugače.

Da ni interesa za politiko, razlagajo nekateri. Da je ljudem – še posebej pa mladim – vseeno za skupne zadeve, da se brigajo zase. Da potrebujemo državljansko vzgojo, ki bo demokratične institucije predstavila in približala ljudem. Da morajo stranke in kandidati bolj nagovoriti mlade. Da bi elektronske volitve vse rešile. Da je potrebno povrniti zaupanje v politiko.

A problem ni v nizki udeležbi, temveč v zastarelem političnim sistemu. In mladi lahko to najhitreje občutijo. V svetu, kjer vključenost v snovanje rešitev postaja stalna praksa, predstavniška demokracija ostaja v svojem bistvu ista kot pred 200 leti. S kozmetičnimi instagram popravki.

Že več kot deset let napredna podjetja, nevladniki, mediji in kulturniki jezdijo na okrepljenih željah uporabnikov po soustvarjanju vsebin. Potrošniško izbiro (“consumption”) dopolnjuje in nadomešča želja po sočasnem ustvarjanju zase (kar je futurist Toffler poimenoval “prosumer”). Od državljanskega novinarstva, spletnega oblikovanja lastne športne obutve (npr. Nike ID), naredi-si-sam (DIY) gibanja, open source programske opreme, FabLab gibanja in popularizacije 3D tiskalnikov, državljanske znanosti (“citizen science”) do povečanega zanimanja za skupno (“commons”) … vsi ti primeri dokazujejo, da državljani – predvsem pa mladi, ki s temi novimi trendi živijo – želijo vplivati in soustvarjati svet okoli sebe. A ne več na načine, kot to predvideva predstavniška demokracija.

Predstavniški politični sistem pričakuje aktivacijo enkrat na štiri ali pet let, v vmesnem času pa shajanje z izvoljenim. Iz tega razumevanja demokracije navsezadnje izvira tudi očitek abstinentom: “Če nisi volil, se ne smeš pritoževati.”

Pa vendar, družba se je spremenila in državljani želijo imeti večji in hitrejši vpliv na okolje in družbo okrog sebe. Klasična predstavniška demokracija, kjer v imenu državljanov odločajo voljeni predstavniki, je nezadostna za pravo demokracijo. Institucije predstavniške demokracije v času vedno večje individuacije življenjskih slogov in različnosti ne zmorejo več predstavljati želja in potreb vseh družbenih skupin. Od tod občutek, da voljeni predstavniki ne zastopajo interesov prebivalcev, čeprav jih le-ti volijo. Ljudje se vedno bolj razlikujemo (po življenjskem slogu, vrednotah, življenjskih poteh …) in nekaj voljenih predstavnikov ne zmore predstavljati prav vseh različnosti.

Od tod vedno večji interes za participativno demokracijo. Ta je lahko smiselno dopolnilo in ne nadomestilo obstoječim voljenim institucijam – zagotavlja, da lahko državljani ali prebivalci podajo svoja mnenja in vplivajo na odločitve v obdobju med volitvami. Za razliko od neposredne demokracije (referendumi) participativna demokracija gradi na ustvarjanju konsenza in (nikoli končanem) iskanju rešitev, ki so dobre za vse, in ne na preglasovanju večine.

Če predstavniška demokracija običajno predpostavlja, da državljani nimajo časa, znanja in želje po sodelovanju pri odločitvah (zato to namesto njih počnejo voljeni predstavniki), participativna demokracija izhaja iz dejstva, da državljani želijo sodelovati – le kanale in načine sodelovanja je potrebno spremeniti. To zahteva dobršno mero inovativnosti pri razvoju novih odločevalskih sistemov.

Ustvariti nove odločevalske sisteme, ki bodo zanimivi, odprti, transparentni in demokratični, hkrati pa imeli vidne in hitre rezultate, seveda ni enostavno. Uvrstiti nove modele v obstoječi sistem še težje. Od vseh primerov v zadnjih letih še največji zagon – tudi v Sloveniji – dobiva poenostavljena verzija participatornega proračuna. S popularizacijo rešitev pametnih mest se razvijajo tudi spletne metode podajanja državljanskih pobud ter hitrega in transparentnega odzivanja javnih služb. Na ravni stanovanjskih sosesk se krepijo skupnostne prakse, ki združujejo medsosedsko druženje s sooblikovanjem soseske.

Logo_CIPRA_GaYA_CMYK_ERDF_hochA kakšni modeli bi k soodločanju pritegnili mlade? S tem izzivom se v projektu Governance and Youth in the Alps (GaYA), ki je del programa sodelovanja Interreg Območje Alp in ga sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj, ukvarjamo partnerji iz alpskih držav. Po pregledu pravnih okvirov alpskih držav na 15 manjših alpskih območjih iščemo in pilotiramo nove oblike vključevanja mladih v odločevalske procese alpskih skupnosti. Po seriji razvojnih delavnic bomo v začetku prihajajočega leta pričeli s pilotnimi izvedbami, ki bodo za dolgoročni cilj imele dvigniti vključenost mladih v soodločanje.

Pot ni enostavna, predvsem pa ne hitra. Nobena samostojna aktivnost ne bo spremenila veliko – če ne gre za spremembo na več nivojih in z dolgoročnimi zavezami. Le tako morda lahko vplivamo na manjšo “katastrofo” ob pogledu na volilno udeležbo.

Matevž Straus, Občina Idrija

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča projekta, Evropske komisije ali Občine Idrija.

Vir: uredništvo mlad.si

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja

Sorodni članki

Avtorji