Svoboda

Svoboda
27 jul2017
387

SLOVENIJA -V 9. številki Zine Pizda!, ki jo izdaja Kolektiv Pizda! je objavljen članek na temo svobode in delovanja kapitalizma.

Svoboda. Vsi imajo polna usta svobode. Večina delavnic in projektov, ki se izvajajo, promovira ideal svobode, saj težijo k temu, da se danes lahko vsi svobodno izražajo, gradijo svojo identiteto in iščejo svoj piedestal pod svobodnim soncem. Kajti v naši kapitalistični družbi, kjer vlada iluzija neskončnih možnosti, je svoboda prvovrstna vrednota. Tako očitno večina ne razume, v kakšnem sistemu živimo in kakšno svobodo promovirajo, ali pa se pretvarja, kajti kdo od nas lahko svobodno odloča o temeljnih stvareh, kot je organizacija dela, zdravje, varnost, okolje itd. Celo z ustavo je prepovedano, da bi ljudje odločali o finančnih zadevah države, te pa predstavljajo kar 90 odstotkov vseh odločitev. Neverjetno pri vsem skupaj je to, da ljudje ne naslavljajo poglavitnih vzrokov, čeprav so rezultati delovanja kapitalizma zelo očitni in jasni: smrt socialne države, paraliziranost demokracije, finančna kriza, hud prepad med bogatimi in revnimi, divja brezposelnost, revščina, patriarhalizacija itd. Danes smo priča tudi pojavu, ko večina mladih v duhu pasivizirane ideologije new agea ne tematizira realnega stanja in obstoječih družbenih razmer – ampak spreminja poglede na samo realnost. Družbeno kritiko je tako izpodrinila samokritika, politični angažma pa “delo na sebi“, ki je podprto z razbohoteno industrijo samopomoči (psihologi, guruji zdravja, astrologi itd.). Podobnim self-analizam se prepuščajo praktično vsi, tudi aktivisti, kajti življenje dojemajo kot umetniško delo ali kar lastno podjetje. S tem pa se podjarmljajo občutkom krivde zaradi morebitnih neuspehov na vseh področjih (od ljubezni, zdravja, sodobne obsedenosti z oblikovanjem telesa, zaposlitve do starševstva kot skrbno načrtovanega projekta). Med tem pa postajajo ali ostajajo malomeščanski potrošniki, nezadovoljni s svojimi izbirami, brez realne družbene moči.

svoV času, ko vsi nakladajo o svobodi, se pred našimi očmi odvija svoboda izkoriščanja delavcev, svoboda nezasluženega okoriščanja brez ustreznega povračila v skupnost, svoboda preprečevanja uporabe tehnoloških izumov v javno korist, svoboda pridobivanja dobička od skrbi za “javno” itd. Predstava o svobodi se v kapitalizmu vedno izrodi v zagovor polne svobode le za tisto peščico ljudi, ki ne potrebuje še več dohodkov, prostega časa in varnosti. Zato se vprašajmo, komu služijo vsi dogodki, ki jih organizirajo npr. mladinske organizacije? Res tistim, ki niso slišani – tistim, ki se borijo za demokratične pravice?

Trenutna hegemonija neoliberalnega razmišljanja dosega vrhunec na vseh področjih. Pri tem zelo uspešno opravljajo svoje delo šolska politika, nevladne organizacije, večina društev in tudi “aktivistični” kolektivi, ki ostajajo ali pa so “nezavedno” postali ideološki aparat mednarodnih institucij in države. Prav projekti, ki jih izvajajo mladi v različnih organizacijah, društvih, kolektivih, poveličujejo posameznikovo konkurenčnost na trgu delovne sile in produktivnost v kapitalističnem produkcijskem procesu. Večina mladih se ne ukvarja s problematiko zaostrovanja globalne konkurenčnosti, slabšanjem delovnih razmer, zaposlovanja in repatriarhalizacije. Ti pojavi so predstavljeni kot naravno stanje, ki nima svojih zakonov, se ga ne da pojasniti in nanj ni mogoče vplivati. Mladi ne tematizirajo razrednih razmer v sodobnih kapitalističnih družbah, posledično pa je čutiti tudi manjko kakršnekoli kritične analize in alternativnih predlogov. Možnosti kolektivnih sprememb v družbi skozi družbene boje se ne omenja, saj je delovanje kapitalistične ekonomije predstavljeno kot objektivna nujnost. Tako smo priča pojavu, kjer posamezniki za sistemsko eksploatacijo krivijo sami sebe, saj niso bili dovolj prilagodljivi in opremljeni s konkurenčnimi prednostmi.

Na koncu se spet vrnemo k “delu na sebi“. Zato nam ni tuje, ko slišimo, da mladi in starejši nimajo časa, da bi aktivno naslavljali in reševali družbene krivice. Vse upe polagajo ljudje v prihodnost. Pravijo, da se sedaj ne morejo ukvarjati s tem, ker morajo delati, da bodo imeli penzijo. Zdaj ne morem, ker imam otroke ali pa moram študirati. Zdaj ne morem, ker moram paziti na vnuke. Vedno raztegnemo prihodnost v neskončnost, sedanjost pa razumemo kot trenutek. Boaventura de Sousa Santos pa pravi – briga te prihodnost! Raztegni sedanjost, ne v trenutek, ne v en dan – raztegni sedanjost v deset let, kajti to je naša sedanjost. Razumevanje sedanjosti kot trenutka, je napačna percepcija in je voda na mlin neoliberalizmu. Kaj nas briga, ali bo prihodnost ali je ne bo, ali bo prišel novi režim ali ne – to bomo “fajtali” takrat! Proti krivicam, individualni apatiji in obupu pa se je treba zoperstaviti in boriti SEDAJ!

Članek je objavljen v zinu Pizda!, št. 9., junij 2017. Zine je dostopen na spletni strani.

Kolektiv Pizda!

Vir in foto: Pekarna Magdalenske mreže, Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Mnenja Nacionalno

Sorodni članki

Avtorji